V Pariz, na potep

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 29. september 2011 / 06:00

Kaj početi v Parizu, če ga obiščeš z družino, s tričlansko ekipo, v kateri bo najmlajši član na dan vrnitve dopolnil šele tri leta? V Louvre in druge velehrame kulture ti ne kaže, na nočni Pigalle tudi ne. Kaj ti sploh še ostane?

Kaj ti torej ostane, če prideš v Pariz in ti ne kaže, da bi mučil lastnega otroka s celodnevnimi hiperdoziranji v hramih kulture, zvečer pa ga ne moreš zakleniti v stanovanje in oditi v nočno življenje? Oj, to sploh ni problem, še posebej ne avgusta in v lepem vremenu: ostanejo ti celodnevna potepanja, po katerih zvečer še malo poješ in popiješ, nato pa sladko zaspiš. Zlasti če veš, da bosta druga dva člana družinske ekipe po desetih dneh odšla, sam pa ostaneš še naslednjih deset. Prvih deset dni si jima pa kot star Parižan predvsem za vodnika, kar je odgovorna, a ne pretežka naloga. Pa pojdimo, v Pariz, na potep.

Z letalom, tja in nazaj

Ko sem v začetku oktobra 1983 prvič odpotoval v Pariz, sem se peljal z vlakom. Takrat je še vozil Simplon ekspres (Pariz-Atene), dedič še bolj znamenitega Orient Ekspresa. Z njim sem se vozil tudi v naslednjih dobrih dveh letih, nikdar z letalom. Enkrat sem vlak skoraj, drugič dejansko zamudil. Prvič je bilo, ko sem neko zimsko nedeljo hotel še doma videti drugo vožnjo Bojana Križaja in po njej v Ljubljani skoraj zamudil pariški vlak. Drugič pa se je zgodilo, ko sva se s pariškim kolegom Jožetom Dolmarkom, zdaj priznanim slovenskim cineastom, ob koncu univerzitetnega leta odločila, da se na Gare de Lyon iz Cite Universitaire Internationale, kjer sva živela, na postajo odpeljeva s taksijem, zaradi obilne prtljage. Pa je bila na razmeroma kratki razdalji tisto delovniško popoldne taka gneča, da smo vlak zamudili. Kaj tedaj? Dobrohotni železničar nam je svetoval domiselno in drzno rešitev: vkrcajta se na TGV (francoski hitri vlak, ki je že takrat vozil okrog 250 kilometrov na uro) za Lausanne, ta bo v Dijonu ujel Simplona! In res, ko pridrvimo na postajo v Dijonu, mestu, po katerem se imenuje najboljša gorčica na tem svetu, se je Simplon ravno odpravljal, kljub neznanski in težki prtljagi (knjige so težke) sva atletsko prestopila in počasi nadaljevala pot proti domu; vožnja iz Pariza v Ljubljano je trajala kakih 18 ur! In bog ve, kaj so si mislili naši obmejni stražniki, ko so v Sežani odprli moj kovček in so iz njega v vročem julijskem opoldnevu udarile vonjave dobro uležanega camemberta? Smrdelo je vsaj kot ducat parov vojaških nogavic po celodnevnem maršu! Še danes se mi zdi, da je morda prav ta vonj odgnal radovedno policistko, ki bi v kovčku sicer med drugim našla tudi fotokopijo knjige V Rogu ležimo pobiti …

No, tako ne bo šlo, tu ne gre za obujanje starih spominov, temveč za to, kako se v Pariz in po njem hodi danes in ne v tistih davnih jugoslovanskih časih. Danes se v Pariz leti, tja in nazaj, in polet je v primerjavi z odisejado z vlakom tako rekoč banalen. Prideš na Brnik, se vkrcaš, v zraku si komaj poldrugo uro, pristaneš, mejnih kontrol ni več … Zahtevnejša od poleta je pot z megaletališča Charles de Gaulle v dobrih 30 kilometrov oddaljeno središče velemesta. Možnosti je več, mi smo se odločili za hitri metro, linijo RER B, in se z njo odpeljali do velikanske podzemne postaje, ki je pod staro železniško Gare du Nord; tu smo prestopili na linijo M5 in z njo do postaje Oberkampf, zraven katere je bilo naše pariško gnezdo. Ta povezava bi bila brez prtljage naravnost elegantna in razmeroma poceni. Če pa vlečeš dva težka kovčka znamke Samsonite, ki sta k sreči na koleščkih, boljša polovica pa prestolonaslednika pelje na vozičku, se znajdeš v vlogi šerpe na himalajskem trekingu, druga dva sta pa »alpinista«. No, ko si enkrat v baznem taborišču, je vse v redu, smo že pri sebi, sledijo vzponi.

Od velikega loka do piramide

Rad bi, da bi bilo eno od sporočil tega potopisa tole: da kultura v Parizu ni le tisto bogastvo, ki je na ogled v muzejih, galerijah, knjižnicah in knjigarnah, arhivih, cerkvah in še kje, temveč je panteistično vseprisotna, skrita v urbani krajini, arhitekturi, izbranih vedutah, ulicah, avenijah, parkih … Ja, povsod je, le odkriti jo je treba, ji nameniti pozornost očesa in duha. In nog, seveda, največ vidiš, če hodiš peš. Saj smo se tudi mi peljali z ladjo po Seni, lahko bi se tudi s tistim »panoramskim« avtobusom brez strehe, lahko bi se vzpeli na Eifflov stolp, a je bila treba za karto čakati v vrsti poldrugo uro, zato smo šli raje na teraso še višjega Tour de Montparnasse (ki pa z 209 metri ni več najvišja stavba v Parizu, letos ga je prerasel vitki in elegantni Tour First v poslovni četrti La Defense, visok 231 metrov). Uživali smo tudi v pogledu s severa, ki se nudi s ploščadi pred baziliko Sacre-Coeur na Montmartru. Ali pa s ploščadi pred palačo Chaillot, od koder je najlepši pogled prav na znameniti stolp.

Pariz je mesto promenad. Saj je tudi beseda promenada francoskega izvora, glagol promener pomeni sprehajati, voditi na sprehod. Naša najdaljša je bila tista, ki smo jo začeli tako, da smo se z metrojem odpeljali pod Arc de Triomphe (slavolok Napoleonovih bitk in zmag) na trgu Etoile (Zvezda). Skozenj poteka najbolj znamenita pariška os in z njo povezani pogled. Ta seže na zahodni strani v novi in največji pariški (slavo)lok, do La Grande Arche de la Defense, pravokotni »lok«, visok 110, širok 108 in pod zemljo globok še 112 metrov (njegov starejši sosed meri le 50-45-22). Ta sodobni slavolok je pravzaprav poslovni nebotičnik, v njem je zdaj tudi novi muzej računalništva. Če pa isto os podaljšamo proti vzhodu, seže pogled po njej čez Elizejske poljane (Champs-Elysees) in čez trg Concorde v park Tuileries in se konča s kontroverzno, a posrečeno in zelo funkcionalno stekleno piramido na dvorišču Louvra.

La Grande Arche smo obiskali posebej, našo promenado smo začeli pod Arc de Triomphe, od koder smo se lepo počasi sprehodili po Elizejskih poljanah in še pred njihovim koncem zavili na desno med muzejskima palačama Grand Palais in Petit Palais (tu stojita nova spomenika Charlesu de Gaullu in Winstonu Churchillu) do Pont Alexandre, mostu čez Seno, imenovanem po ruskem carju Aleksandru III. Od tu pa do Place de la Concorde smo šli kar po desnem bregu reke do Jardin des Tuileries, ki je bil nekoč vrt kraljevske palače Louvre. Tu smo dolgo počivali in obiskali zabaviščni park, ki ga je mestna oblast na vrhuncu poletja dopustila v nekdanjem kraljevskem parku. Ne vem (in me tudi ne zanima), ali je to po revoluciji in piramidi še eno ponižanje nekdanje kraljevske veličine ali ne; moj sin je v zabaviščnih možnostih zelo užival, vsi skupaj pa smo še enkrat užili pogled na mesto iz kabine na kolesu-vrtiljaku, podobnemu tistemu v dunajskem Pratru. Po počitku smo se vrnili na Senin desni breg, kjer so si Parižani privoščili pravo plažo. Firma Lafarge, prav tista, ki je lastnica cementarne v Hrastniku, je na cesto, ki vodi ob nabrežju, navozila velikanske količine mivke in v njej se zdaj igrajo in sončijo mali in veliki Parižani, najbrž tudi nemalo turistov. Kopajo se pa ne, Sena je preveč onesnažena in za kopanje tudi prenevarna. Meni je bilo vse skupaj zanimivo za oči, da bi se sam valjal po tisti peščeni nesnagi, mi pa še ne misel ne pride. Moj sin ni bil enakega mnenja. Kakorkoli že, še pred koncem poletja so vse skupaj počedili in cesto vrnili avtomobilistom, prihodnje poletje bodo vajo ponovili.

Ona vnebovzeta, mi pa za njo

Posebej zanimiva je bila promenada, ki smo jo naredili na veliki šmaren. Iz podzemlja smo stopili na svetlo na trgu Denfert-Rochereau in se po istoimenski aveniji napotili proti bližnjemu Luksemburškemu vrtu (Jardin du Luxembourg). Začne se v dveh manjših vrtovih, ki sta pravzaprav samostojna, prvi nosi ime po velikem popotniku (Jardin Marco Polo), v njem pa je najbolj opazen vodnjak Fontaine de l'Observatoire; obvladuje ga Carpeauxova bronasta kompozicija štirih žensk (štirih celin, peta in šesta bi pokvarili simetrijo), ki na svojih rokah držijo velik globus. Od te fontane se lahko počasi sprehodiš po ravni osi vse do Luksemburške palače, v kateri ja zdaj sedež senata. Ta upravlja tudi s parkom, ki je najbolj obiskan od vseh pariških vrtov, je sredi mesta in najbolj pri roki. Ko smo iz parka prišli na trg pred cerkvijo St-Sulpice (tisto, ki ima dva podobna, a neenaka zvonika), je bilo ravno po velikošmarski maši, verniki pa so že razšli, tako da je lahko Jakob s polno paro podil golobe, ki stopicajo med ljudmi in čakajo, če bo od njih padlo kaj užitnega; pred letečim dečkom so se umikali kot val, ki ga reže čoln, vzletavali in se že v vzletu spuščali.

Naslednja postaja je bil seveda trg ob cerkvi St-Germain-des-Pres. V legendarnih literarnih kavarnah Les Deux Magots in Cafe de Flore se baje še vedno prikazujejo duhovi tistih, ki so tu posedali in živahno razpravljali o vprašanjih biti in niča (Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir). Poleti je v njih največ literarno navdahnjenih turistov, čez zimo pa tu posedajo osebe z odprtimi notesniki na kolenih; pa ne vem, ali res kaj pišejo ali se le delajo? No, delati- se-kot-da (faire la frime) je pa itak glavna pariška poza, če je ne obvladaš, v tem mestu nikamor ne prideš. Kakorkoli že, meni je od pariških literatov še najbolj pri srcu pesnik Guillaume Apollinaire, tako njegove pesmi kot njegov kip, ki stoji zraven cerkve, naredil pa ga je Picasso, njegov pivski tovariš iz Cafe de Flore. Nedaleč od te smo si v eni od manj slavnih kavarn privoščili dobro kosilo, to pa je zame v Parizu predvsem srednje zapečeni goveji zrezek (tak, da je posredi še rdeč, a ne krvav), s pomfrijem in solato, zraven pa pol litrčka rdečega bordojca …

Na veliki šmaren, sem pomislil, se pa spodobi stopiti tudi do kakšne Marijine cerkve. In najbližja sem mi je zdela kar – katedrala Notre Dame de Paris, pariška Gospa sveta. Napotili smo se torej proti njej in – pomislite, kaj se nam je zgodilo. Vnebovzeta gospa nam je prišla nasproti s celo procesijo, ki se v njej v čast zgodi popoldne tega dne in obide katedralo v velikem krogu, mi pa smo nanjo naleteli na trgu sv. Mihaela (Place St-Michel), mojega patrona, ki nad svojim vodnjakom nabada zlodeja v podobi zmaja! No, če nas sama Mati božja vabi, sem pomislil, gremo pa zraven! In smo šli, v dolgi procesiji; na čelu so nosili Marijin kip in izmenoma molili očenaš in zdravamarijo. Procesija je bila tako dolga, da jo je spremljalo več kombijev z močnim ozvočenjem. Moja družinica (Jakob je vso pot blaženo prespal) je množici sledila ob Seni navzgor po njenem levem bregu, vse do Pont de la Tournelle, kjer je procesija zavila levo in se na oni strani mostu usmerila nazaj proti katedrali. Mi smo pred mostom izstopili in nadaljevali našo pot ob reki navzgor do bližnjega Jardin des Plantes, do pariškega botaničnega vrta, v katerem smo si še malo pred tem vnebovzeti odpočili med rože skriti. Pa nam še ni bilo zadosti. Čez Pont d'Austerlitz smo se podali na desni breg reke, potem pa ob Bassin de l'Arsenal, kanalu ob reki, ki je pariška marina, nadaljevali do trga Bastille, kjer smo se vrnili v metrojsko podzemlje, iz v-nebo-vzetosti v pod-zemljo-skritost. Bil je lep dan in tudi večer ni bil slab. Marija pomaga.

Česa pa nismo?

In da ne boste mislili, da smo se ves čas samo sprehajali. Užili smo marsikaj, še bolj pa bi rad izpostavil tisto, česar nismo. Zlasti na področju pariške kulinarike. Ta je nasploh šibka točka mojih pariških prebivanj, ki so bila slej ko prej nizkocenovna. Denar, ki je bil na voljo, sem raje porabil za obiskovanje muzejev in razstav, nakupe knjig in siceršnje hiperdoziranje s kulturo. Temu sem se prepustil zlasti potem, ko sta se po enajstih dneh druga dva člana družine vrnila domov, meni pa privoščila še deset dni dodatnega dopusta. Te pa sem spet izkoristil po starem, spet je bilo preveč za duha in premalo za meso. No, nekaj tistih rožnatih zrezkov sem si, kot rečeno, privoščil tudi to pot. Spet pa so kljub prigovarjanju boljše polovice umanjkale ostrige. Pa je bil nedaleč od naše tokratne rezidence eden boljših lokalov za te reči. Če greš po bulvarju Beaumarchais proti trgu Bastille, je ne tistem vogalu, kjer zaviješ desno na Place des Vosges, najlepši pariški trg (imenovan po Vogezih), lokal, ki je specializiran prav za ostrige (Le Bar a Huitres) … Ena od jedi, ki jih sploh še nisem užil, je telečji priželjc (ris de veau), ena čudna reč, a za nekatere velika specialiteta … No, saj nekaj mora pa ostati še za katerega od naslednjih obiskov v mestu ob Seni.