Kranjska čebela je ogrožena

Ogroža jo prekomerno odmiranje čebeljih družin in gensko "onesnaževanje".

Kranj – Kranjska čebela, ki je na podlagi zakona o živinoreji v Sloveniji zaščitena kot avtohtona pasma, je ogrožena. Ogroža jo prekomerno odmiranje čebeljih družin in gensko »onesnaževanje«, ki se kaže v vse večjem številu čebel delavk z rumenimi obročki na zadku. Dovoljena naj bi bila le dva odstotka takšnih čebel, po analizi, opravljeni v letu 2010, pa naj bi jih bilo kar 5,6 odstotka. Delež ni enak po vsej Sloveniji, ampak jih je več na meji z Italijo, na Koroškem pa tudi na nekaterih območjih znotraj Slovenije. Do mešanja »ras« prihaja deloma po naravni poti, predvsem pa zaradi prevoza čebel na pašo ter prometa s čebeljimi maticami in čebeljimi družinami.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je zaradi ogroženosti kranjske čebele pa tudi zato, ker imajo čebele pomembno vlogo, še zlasti pri opraševanju rastlin, imenovalo delovno skupino za pripravo Nacionalnega programa zaščite kranjske čebele. Program je že pripravljen in bo do 10. februarja v javni razpravi, v tem času pa bo strokovna in širša javnost lahko dala nanj pripombe. Program predvideva ohranitev populacije avtohtone kranjske čebele in njenih krajevnih različkov ter ohranitev enakomerne in zadostne poseljenosti Slovenije s čebeljimi družinami. V okviru ohranitve populacije avtohtone kranjske čebele naj bi določili enotno metodologijo za določanje križancev (čebel z rumenimi in oranžnimi obročki na zadku) v panju, usposobili čebelarje za razločevanje kranjske čebele od križancev, določili parametre za določanje čistosti kranjske čebele, kontrolirali vzrejo matic v vzrejališčih, spodbudili vzrejo matic za lastne potrebe in kontrolirali genski pretok med kranjsko in italijansko čebelo.

Za oprašitev gospodarskih in drugih rastlin bi v Sloveniji potrebovali najmanj 150 tisoč čebeljih družin. Da bi ohranili enakomerno in zadostno poseljenost čebeljih družin po vsem ozemlju države, bi bilo treba preprečevati pomore čebel zaradi prisotnosti fitofarmacevtskih sredstev v kmetijski pridelavi, zagotavljati kakovostno pašo čebel in boljšo izkoriščenost paše, zmanjšati izgube čebel zaradi bolezni (največ jih je zaradi varoze in hude gnilobe čebelje zalege), izboljšati zdravstveno varstvo in kontrolo čebeljih družin, spodbuditi k čebelarjenju tudi mlade in izboljšati ekonomičnost čebelarjenja. Zagotavljanje kakovostne paše za čebele je vse večji problem, saj so se na kmetijskih zemljiščih možnosti za pašo v zadnjih desetletjih močno poslabšale, velik del mokrišč so uničile melioracije ali so jih prerasle invazivne tujerodne rastline, kostanj »boleha« za rakom … Ob veliki gostoti čebelnjakov je na nekaterih območjih težko vzpostaviti nova stojišča, čebelarji razpolagajo s starimi in dotrajanimi vozili za prevoz čebel na pašo, za postavitev prevoznih čebelnjakov je v zadnjem času vse težje dobiti soglasja lastnikov zemljišč, vsa čebelarska društva tudi še nimajo potrjenih pašnih redov. Med čebelarji je premalo mladih, le na petini šol imajo tudi čebelarske krožke. Ekonomičnost v čebelarstvu je slaba, po izračunih kmetijskega inštituta je lastna cena medu 5,44 evra za kilogram, odkupna cena pa ne dosega niti štirih evrov.