Dražgoše in drugo

Ob koncu pravkar minulega in v začetku tega leta je minilo 70 let od dveh vrhuncev gorenjskega upora proti okupatorju - od poljanske vstaje decembra 1941 in od bitke v Dražgošah, ki je potekala od 9. do 11. januarja 1942.

Kar se je takrat dogajalo, je vredno občudovanja in spoštovanja. Tako je moje prepričanje, čeprav nekateri menijo drugače. Dobivamo tudi prve poskuse nepristranskega ali vsaj bolj objektivnega vrednotenja takratnih dogajanj in dogodkov. Tak je po mojem esej, ki ga je napisal Viktor Žakelj in je objavljen v novem zvezku Žirovskega občasnika (Pomisli o poljanski vstaji sedemdeset let kasneje, objavljeno decembra 2011). In taka zna biti knjiga, ki je izšla hkrati z letošnjim zborovanjem v Dražgošah pod naslovom Poljanska vstaja in boj proti okupatorju v Sloveniji leta 1941. Napisal jo je zgodovinar dr. Martin Premk, založil pa Poljanec Branimir Nešović, ki v Ljubljani vodi založbo Modrijan, v zadnjem času eno najbolj prodornih pri nas. Doslej smo poznali predvsem spise, ki so se opredeljevali »za« ali »proti« uporu; zdaj končno dobivamo tudi tehtnejša besedila, ki ga skušajo raziskati in premisliti s kritično distanco in brez vnaprejšnjega opredeljevanja.

Povsem v starem duhu ločitve duhov in slovenskega Kulturkampfa pa je potekala letošnja proslava v Dražgošah. Sam pri sebi obžalujem, da se nisem potrudil in se udeležil nočnega pohoda s Pasje ravni v Dražgoše; tako dobrih pogojev zlepa ne bo: polna luna, brez poledice, ravno pravi mraz … Opoldansko sonce pa je duhove v Dražgošah ogrelo in nekatere očitno tudi pregrelo. Ko sem zvečer na televiziji videl in slišal odlomke iz nastopa Janeza Stanovnika, slišanemu kar nisem mogel verjeti. Nehote sem pomislil, kdo je v današnjem svetu še zmožen podobne dikcije in se spomnil na napovedovalko severnokorejske TV, ko je svetu sporočala vest o smrti Ljubljenega vodje in hkrati grozila vsem, ki bi utegnili misliti drugače kot ona in kompanija; in na nastope iranskega predsednika Ahmadinedžada, ko grozi Američanom in drugim imperialistom, naj si ne drznejo dregati v iranske reči … Nekdanji oče naroda mi je v svojem mudžahedinskem zanosu dostikrat tudi simpatičen, a to pot je šel le predaleč, zlasti s svojo recitacijo iz Hlapcev, po kateri smo vsi, ki nismo iz njegove čete, kar hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni … Celo ameriškega ambasadorja, gospoda Mussomelija, je omenil v takem tonu in kontekstu, da se je rimal z Mussolinijem. To pa ne gre. Tudi sicer je bila tokratna proslava v Dražgošah preveč očitno v funkciji kandidature Zorana Jankovića za predsednika vlade. Tudi to ne gre, to bi moralo biti vsenarodno srečanje. Tako pa sta bili Sloveniji spet dve: ena (»ta rdeča«) je bila po svojih številnih »zastopnikih« pri spomeniku v Dražgošah, druga (»ta črna«) pri nedeljskem kosilu po nedeljski maši. Bi sploh lahko bilo drugače?

Da je Slovenija ta čas v duhovih razdeljena in razpolovljena, je dejstvo in niti ni tragično. Je bilo že huje, v časih, ko so se tisti, ki so se že prej ločili v duhovih, izločevali iz življenja tudi fizično, s krvjo. Pred 70 leti, denimo. Drugo dejstvo pa je, da bi Slovenija ta trenutek krvavo potrebovala vsaj malo politične enotnosti, čeprav zaigrane in zlagane, kompromisarske in »hlapčevske« … A recimo raje pragmatične, vsaj tolikšne, da bi dobili opravilno sposobno vlado. Ker to pa res rabimo, mar ne? In kdo jo bo sestavil? To je zdaj vprašanje. Alternativa temu hlapčevskemu načinu razmišljanja bi bila revolucija, za katero pa v tem trenutku ni niti pogojev niti potrebe.