Ne smetite, tekači in drugi!

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Šport / sreda, 11. januar 2012 / 06:00

Letošnjo tekmovalno sezono sem končal sredi decembra na maratonu v Pisi ob Tirenskem morju, ki sem ga pretekel v 2:39:28, kar je moj drugi najboljši maratonski rezultat. Ja, je bil trening v zadnjih dveh mesecih precej obsežen, tako po intenzivnosti kot tudi količini kilometrov, kateri se maratonec ne sme izogniti. Tri dni pred maratonom sem opravil še zadnji lahkotni trening, iztek v dolžini desetih kilometrov, in sicer sem odtekel krog okoli posestva Brdo, ki je vsem tekačem širše gorenjske dobro znan. In prav nič zadovoljen nisem končal tega zadnjega treninga. Razlog pa tiči v onesnaženosti te trase. Po celotni trasi okoli posestva Brda namreč po tleh leži embalaža od energetskih gelov, ploščic in drugih prehranskih dodatkov za športnike, ki so sedaj tako moderni in brez katerih nekateri tekači očitno ne zmorejo odteči niti kroga okoli Brda. Sicer vsi vemo, da je treba ob daljših naporih nadomeščati izgubljeno energijo, in to seveda lahko tudi z energetskimi geli oziroma ploščicami. Toda zakaj je treba potem embalažo brezbrižno odvreči na tla, kjer bo lahko razpadala leta in leta; nasploh je to zelo nečeden dodatek naravi. Kultura tekačev, ki to delajo, pa je na dnu. Sam naredim po celotni Gorenjski ogromno kilometrov, in ko denimo skupaj s kolegom Boštjanom Potočnikom, ultra tekačem Boštjanom Urankarjem in še drugimi partnerji na treningih tečemo trideset in več kilometrov dolge treninge, nikdar ne jemljemo gelov ali drugih dodatkov. Pijemo pač vodo iz studencev, se ustavimo ob kakšni hiši, kjer iz priročne pipe teče voda, in to je to. V zimskih mesecih pa po navadi med treningi porabimo zalogo hrane in pijače, ki jo naredimo pred treningom, saj v že tako mrzlem vremenu mrzla voda ne bo dobro dela ne grlu ne želodcu. Gelov in drugih plastičnih zadev pa ne poznamo. Prej omenjene odvržene plastične embalaže pa ni opaziti zgolj na ovalu okoli Brda, temveč tudi ob planinskih poteh in ob cestah, kjer zagotovo »pade« tudi od kakšnega kolesarja. Ali je tak problem prazno embalažo pospraviti nazaj v žep in jo po končanem treningu odvreči v za to namenjen smetnjak. Rekreacija je v pravem razmahu, številne tekaške in pohodniške lige prav tako. Vse lepo in prav, vendar določeni športniki rekreativci zaradi obnašanja nikakor niso zgled drugim. Še tole bom omenil. Kališče nad Preddvorom je sploh »mega« rekreacijska točka v zimskem času, do katere pa ne vodijo več samo markirane in urejene planinske poti. Cel kup enih bližnjic po dolgem in počez, krajših poti, ki so uničile podrast, in tako lahko vsakdo leta kar po svoje, kjer se mu zahoče. To pa se je začelo, odkar se na Kališče in tudi drugam hodi oziroma teče bolj tekmovalno. Morda ne veste izreka, da so bližnjice za neučakane in nepotrpežljive. Če je vrisana planinska pot, naj se teče in hodi po njej! Ampak to še ni dovolj. Zdaj je moderno že kolo prinesti do vrha in potem z njim navzdol kjer koli že. Malce se je ob vsem tem rekreacijskem bumu pri določenih stvareh treba ustaviti. Tudi sam sem bil organizator številnih tekaških tekmovanj in vem, kako se tem stvarem streže. Ko sem organiziral Tek na Jošt, sem vsakemu redarju posebej naročil, naj pospravi oznake in drugo nesnago, ki se je nabrala med tekmo, nakar smo vse odpadke stisnili in jih sortirali. Po koncu tekme pa sem vedno še sam do potankosti pregledal celotno traso. Če bom koga videl, da bo med treningom kaj brezbrižno odvrgel, bo slišal nekaj krepkih …