Kolimske zgodbe

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. januar 2012 / 06:00

Kolimske zgodbe Varlama Šalamova so gotovo ena najbolj pretresljivih knjig, kar sem jih bral. Mogoče tudi zato, ker sem jih prebiral med božično-novoletnimi prazniki. V času torej, ki je že po svoji naravi miroljuben, v znamenju novega rojstva in življenja, prežet z vero, človeško topel, družinski, zasebni, prazničen, tudi nekoliko veseljaški, zaznamovan z obiljem hrane in pijače in drugih zemeljskih darov … Tam na daljnem ruskem vzhodu, ob sibirski reki Kolimi, pa je bilo v času taboriščnega sistema Dalstroj (1932-56) ravno obratno: polarno hladno ali poletno vlažno in komarno, kolektivistično in teroristično, večno lačno, nečloveško, v znamenju trpljenja in umiranja, svet brez Boga … Pred leti sem neko zimo prebiral tudi Solženicinov Arhipelag Gulag. Tudi ta »dokumentarni roman« je strašna knjiga. A »pošastni realizem« Kolimskih zgodb je strašnejši. V spremni besedi preberemo, da je Solženicin taborišču »pripisoval tudi moralno očiščujočo vlogo, v svoja dela je vnašal didaktizem in kvazitolstojevsko ideologijo, s čimer se Šalamov ni strinjal, saj je imel taborišče za zgolj negativno izkušnjo, pogubno za slehernega človeka, bodisi žrtev bodisi rablja«. Ne nazadnje je razlika med obema avtorjema tudi v tem, da je Solženicin romanopisec, Šalamov najprej pesnik, sicer pa avtor kratke proze, kakršna je v tej knjigi, zbirki 145 zgodb; v slovenski izdaji so razvrščene v tri dele: Kolimske zgodbe, Levi breg in Umetnik lopate. Prevedla sta jih Lijana Dejak in Drago Bajt, slednji je tudi avtor izvrstne spremne besede.

»To so krute in surove zgodbe o življenju v gulagu na severovzhodnem robu Azije, ob reki Kolimi in njenih pritokih. Njihov jezik je grobi jezik zekov, kaznjencev v gulagu, ki so razvili poseben zaporniški žargon: etapa, šrapnelska kaša, urka, point, liternik, čunje, tranzitka, obsos, fenja, dohodjaga. Pripovedujejo o razčlovečenem človeku na robu življenja in smrti, 'niti ne onstran dobrega in zla, ampak zunaj vsega človeškega' (Ljubezen kapitana Tollyja); človek se ohranja le kot telo, ker le tako lahko preživi, pozabljajoč na vse zakone etike in morale, zatirajoč sleherni duhovni in miselni vzgib svoje zavesti. V takem okolju se človek bojuje zgolj za preživetje, pri čemer je nenavadno vztrajen: človek na Kolimi je bil 'telesno močnejši, vzdržljivejši od vseh živali …, ker je prisilil svoje duhovno počelo, da je uspešno služilo telesnemu' (Dež). Prisilno delo, pretepanje, neznosne razmere v taborišču, nevzdržno podnebje, pomanjkanje hrane in zdravil ga silijo v nenehno životarjenje in boj za obstanek; na pragu smrti se posveča običajnim opravilom vsakdanje higiene in prehranjevanja, vendar je sposoben opaziti tudi sočloveka, 'brata po oseminpetdesetem členu', ali droben dogodek v naravi, ki mu razsvetli življenje. Občuduje ruševje, 'najbolj poetično rusko drevo' (Ruševje); z nedoumljivostjo gleda sledove korakov v snegu (Po snegu); z žalostjo najde otroški risalni blok v smeteh (Otroške risbe); smili se mu psiček, ki ga ubijejo urke (Prost dan), in račka na zmrznjeni vodi, ki bo postala plen (Račka). Iz dneva v dan se prilagaja 'zakonu tajge' (Ivan Fjodorovič) v pokrajini brez rešitve; v pokrajini ob 'magistrali skoz Kolimo, zgrajeni le s samokolnico in krampom'; v pokrajini, posuti z gulagi, pred katerih vhodom piše: 'Delo je stvar časti, slave, srčnosti in junaštva'. Ni torej čudno, če v zgodbi Ob suhi menaži lahko preberemo: 'Berija je posnemal Hitlerja.' Poglavitno vprašanje v takih okoliščinah je: ostati človek ali ne. 'Videti taborišče je strašno, in noben človek na svetu ne bi smel poznati taborišč. Taboriščne izkušnje so v celoti negativne, do zadnje minute,' beremo v zgodbi Inženir Kiseljov. 'Jaz bi bil rad okleščenec, človeški okleščenec, razumete, brez rok, brez nog. Tedaj bi našel v sebi moči, da bi jim pljunil v ksiht za vse, kar počnejo z nami,' pravi Volodja Dobrovolcev v Nagrobnem nagovoru …« (D. Bajt)

Varlam Tihonovič Šalamov, Slovencem doslej malo znani ruski pesnik in pisatelj, se je rodil 18. junija 1907 v Vologdi, mestu v severnem delu evropske Rusije. Njegov oče je bil duhovnik; svoja starša je upodobil v zgodbi Križ. Šalamov je sam preživel dolgo vrsto let v Stalinovih zaporih in taboriščih, kar 16 let tudi v Dalstroju (1937-53, Magadan, Kolima). Umrl je 17. januarja 1982 v Moskvi, pokopan je na pokopališču Kuncevo. Ta mesec bo torej minilo ravno 30 let od njegove smrti. Lepo je, da so se v založbi Modrijan odločili za prevod in izdajo Kolimskih zgodb – to je najlepša počastitev tega imenitnega ruskega avtorja v slovenščini.