Novo leto, nova tekma

Novo leto kot nova tekma. Žal je tako, da je naš vsakdanji boj za preživetje mogoče primerjati samo s športno tekmo. Včasih pomislim, kako bi se dalo preživeti, če bi bilo celo leto maraton ali izlet, mogoče ekskurzija, ne pa tekma. Dirka s časom, denarjem, šefi, šeficami, lastniki, lastnicami … Še s kom? Kdo lahko izgubi? Tisti, ki ni dovolj hiter. Ta, ki ni hiter, pa mu je ime Zdravje. Naše osebno zdravje nas najprej zapusti, šele potem ugotovimo, da zaostajamo in da moramo čim prej ozdraveti, da lahko spet dirkamo za časom, denarjem, šefi, šeficami …

Kdaj bo tega dovolj? Kdaj bomo znali v novem letu živeti tako, da bo celo leto izlet? Na žalost nikoli. Na srečo pa smo tako programirani, da to vse zmoremo, zato tarnati ni ravno na mestu, ker smo že takoj v zadnji vrsti. Začelo se je novo leto in spet se bo z zobmi škripalo, spraševali nas bodo, čigavi smo, njihovi ali naši, mudilo se nam bo na nizke veje, kdo nas bo postavil v vrsto in nam zavezal zvonce okoli vratu? Komu bomo sledili? Mislim, da je najbolje, da sledimo sebi in poslušamo zgolj lastno vest, voljo, znanje in pogum. Iz odtrganih zadnjih strani koledarjev smo se pa ja kaj naučili. Zdaj ga gledam, koledar namreč: nove prsi januarske mične gospodične, pod katero je reklama našega znanega proizvajalca mesnin. Lep koledar. Dvanajst lepotic se bo zamenjalo, preden se bom postaral še za eno leto in zopet prišel na startno črto. Cilja upam, da še ne dosežem. Življenje je razdeljeno na več etap zato, da vsakič, ko odletijo rakete, zmanjka šampanjca in nam odpadejo bleščice, naredimo letno inventuro, da bi ugotovili, kako smo dirkali. Ste zadovoljni s prejšnjim letom? Bodite odkriti do sebe. Jaz sem, nihče v družini ni bil resno bolan in tudi jaz sem se tudi tokrat izognil ambulantam. Če sem zdrav, potem imam voljo do dirkanja za časom, denarjem, šefi … Spet sem se oddaljil od ideje o izletu skozi celo leto. Res ne gre. Če se grdo bere, da dirkamo za denarjem, naj napišem, da je pod to »metaforo« skrita hrana, tista vsakdanja, ki je brez zaslužene plače ali pokojnine ali štipendije ne moremo kupiti. In samo zaradi tega naše novo leto ne more biti izlet, ampak zgolj tekma. Na žalost se je število lačnih v državi povečalo. Med novoletno mrzlico je k meni pristopil moški srednjih let, ki je čez noč ostal brez dela, in preden uredi papirologijo z nadomestili in državno pomočjo za brezposelne, morata jesti on in njegova družina. Sposoditi si ne upa denarja, ker ne ve, če ga bo lahko vrnil, ker ne ve, koliko nadomestila za čas brezposelnosti bo dobival, zato je šel prvič v življenju fehtat. Videti pa ni bil kot klošar, ampak čisto običajni moški srednjih let, tak kot sem jaz in vi in večina nas. Zgrožen sem mu verjel. V pest sem mu stisnil celih deset evrov in mu zaželel srečno novo leto. Nisem bil srečen, da sem mu dal za dve malici, ampak jezen, da sem to doživel. Smo res že tako daleč. Mar res ne moremo več prihraniti niti centa za težke dni? Kaže, da res ne. Težke dneve živimo zdaj, zato ni čas za varčevanje, ker nimamo kaj varčevati, mogoče lahko samo jezo, da se nam je to zgodilo; varčujemo jo samo zase, ker ni dobro, da jo trosimo naokoli. Okolica ni kriva, da se nam je to zgodilo. Krivi smo sami. Varčujejo naj tisti, ki takih moških v stiski niti pogledali ne bi, taki, ki imajo občutek, da so zaradi dobre plače nedotakljivi in se jim lahko samo cedita med in mleko …

Drage moje bralke in spoštovani bralci, priključite mi se na novoletni dirki skozi 2012. etapo, tako bomo mogoče laže kak dan preživeli kot dober in sproščen izlet … Srečno!