Tilka Petrovič na robu dvorišča, odkoder je lep razgled v dolino.

Po julijskem požaru za novo leto že v novi hiši

Pri Petrovičevih v Podjelju se še živo spominjajo julijskega požara, v katerem so ostali brez strehe nad glavo, a so zadovoljni, da so v manj kot pol leta tudi s pomočjo številnih dobrih ljudi zgradili novo hišo in gospodarsko poslopje.

Podjelje – Ko sem se prejšnji teden, v hladnem decembrskem dnevu, peljal v Podjelje, v bohinjsko vasico na približno tisoč metrih nadmorske višine, sem premišljeval o marsičem – o tem, kako so 20. julija, ko je zagorelo, gasilci hiteli po strmi in ovinkasti cesti, o tem, kako strašno se je ogenj iz takšne razgledne vasice ponoči videl v dolino, o ljudeh, ki so jo k sreči odnesli pred ognjenimi zublji, a so naenkrat ostali skoraj brez vsega in v domala brezizhodnem položaju – kako naprej, … Ko se v Podjelju ustavim in pogledujem naokrog, kje bi še lahko bili kakšni ostanki pogorišča, mi postane »sumljiva« nova stavba – hiša z gospodarskim poslopjem, prislonjena na pobočje hriba nad cesto. In ko vprašam, kje je Pr' Vorjaku, kot se po domače reče domačiji, imam srečo: vprašam »ta domačo« - Tilko, ki je ravno takrat nesla v naročju drva, da bi v novi hiši zakurila v štedilniku in vsaj malo segrela kuhinjo. Čeprav je bila stavba ob našem obisku deloma še brez oken (vgradili naj bi jih dan kasneje), je polivinil na odprtinah le zadržal malo toplote v prostoru, ki mu je sicer toplino in praznično vzdušje dajalo v kotu kuhinje postavljeno božično-novoletno drevesce.

 

»Tistega julijskega dne ne bom nikoli pozabila, še danes imam živo pred očmi, kaj se je zgodilo. Ko sem malo po deveti uri legla spat, je bilo še vse normalno, tudi sin, ki se je uro kasneje vrnil z obiska pri prijatelju na Koprivniku, ni ničesar opazil. Petnajst minut do polnoči me je zbudilo pokanje, soba je bila že polna dima. Najprej sem pomislila na to, da so se vžgale saje v dimniku, a ko sem vstala in stopila ven, je bilo že vse razsvetljeno od ognja, ki je najprej zajel hlev. Poklicala sem sina in planila sva ven – jaz v pižami, on v spodnjicah …,« se spominja Tilka in dodaja, da so gasilci zelo hitro prišli, a so se ji tiste sekunde, ko so jih čakali, zdele kot minute in ure. Tilko in sina Damjana so zaradi blažje zastrupitve z ogljikovim monoksidom odpeljali v jeseniško bolnišnico, mož Mato je za novico o požaru zvedel med vožnjo tovornjaka po Franciji.

 

Petrovičevi so ob požaru ostali brez strehe nad glavo in tudi skoraj brez vsega imetja. »Prve dni nisem mogla nič narediti, bila sem obupana, na tleh,« se spominja Tilka in dodaja, da so jo ljudje opogumljali, češ ne smeš obupavati in gledati samo črno, treba je zbrati moč in živeti naprej … Tilka je nekaj časa spala pri sosedovih, sin se je začasno preselil k teti, kjer živi še zdaj. Pod kozolcem so uredili kuhinjo, kjer so kuhali zase in za delavce. Živina je bila v času požara na paši, prek zime bo pri sosedu. Obnova je potekala hitro, na roko jim je šlo tudi vreme. Danes so zadovoljni, stavba, v kateri sta pod isto streho hiša in manjši hlev za tri goveda, je pod streho, urejajo že tudi notranjost. Pred dnevi naj bi hišo »zaprli« z okni, v kuhinji je že štedilnik s kurjavo na drva, v spalnici je možno prespati. Prihodnje leto bi radi najprej uredili sobo za sina, da bi se lahko vrnil domov. »Dela in stroškov bo še veliko, a delali bomo glede na finančne možnosti, posojila ne moremo in ne upamo najeti,« je dejala Tilka in poudarila: »Če bomo le zdravi, bomo lahko še marsikaj naredili.«

 

Požar na Vorjakovi domačiji je pokazal, da je na podeželju še vedno močna solidarnost. Tilka našteva, kdo vse jim je z denarnimi prispevki, z delom ali materialom pomagal po nesreči: sosedje in drugi vaščani, sorodniki, Občina Bohinj, krajevne skupnosti, župnija Srednja vas, Gozdno gospodarstvo Bled, Policijska postaja Bled, srednja tehniška šola, ki jo obiskuje Damjan, gasilci, Elektro Gorenjske, Lip Bled, zasebniki, njeni sodelavci v Mercatorju, Zavarovalnica Triglav, ki jim je hitro izplačala akontacijo zavarovalnine ... »Če sem koga izpustila, naj mi oprosti, vsem, imenovanim in neimenovanim, smo hvaležni za pomoč,« je dejala Tilka, ki je kot trgovka zaposlena v Mercatorjevi trgovini v Bohinjski Bistrici. Mož je brezposeln, hčerka živi pri fantu pri sosedu, sin hodi v srednjo šolo na Jesenice. Kmetija je majhna, redijo le kravo in telička, imajo tudi nekaj gozda.

 

     

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Splošno / petek, 7. november 2008 / 07:00

Upokojenski glas

Upokojenski glas, 7. november 2008, št. 20

Objavljeno na isti dan


Kronika / sreda, 28. december 2011 / 07:00

Z dobrim delom manj žrtev

Slovesno proslavili štiri desetletja preventive v cestnem prometu.

Šport / sreda, 28. december 2011 / 07:00

Priznanji za življenjsko delo Rebcu in Brezniku

Kranj – Balinarska zveza Slovenije praznuje šestdeseto obletnico delovanja. Zaznamovali so jo s slavnostno skupščino, na kateri so razglasili najboljše v sezoni. Za najuspešnejšega balinar...

Kranj / sreda, 28. december 2011 / 07:00

Najbolj so veseli računalniške učilnice

Tik pred božično-novoletnimi počitnicami so v prenovljeni podružnični šoli na Trsteniku pripravili slovesnost, učenci pa so povedali, da so najbolj veseli prenovljene računalniške učilnice.

Cerklje na Gorenjskem / sreda, 28. december 2011 / 07:00

V Cerkljah načrtujejo medicinski center

Občina Cerklje je z vložitvijo stvarnega vložka v obliki zemljišča podprla pobudo zasebnega investitorja, ki namerava ob načrtovanem domu starejših občanov zgraditi sodoben medicinski center.

Šenčur / sreda, 28. december 2011 / 07:00

Dvorec Visoko vsaj delno na ogled

Visoko - Dvorec dr. Ivana Tavčarja, letos smo praznovali 160. obletnico pisateljevega rojstva, bo občina Gorenja vas-Poljane v sodelovanju s Kulturnim društvom Poljane delno obno...