Pregled filmske letine

V letu 2011 so ves denar tega sveta znova pobrala filmska nadaljevanja, s tem pa se je tudi samo leto le priključilo značilnemu vzorcu zadnje dekade. Kot vedno pa je množica filmov tudi letos naplavila prgišče originalnih mojstrovin, ki nadaljevanja ne potrebujejo.

Tudi letos so naši kinematografi ponujali predvsem visoko proračunske 'uspešnice' velikih hollywoodskih studiev. Manjši neodvisni filmi – kolikor sploh pridejo do kino-projekcije in ne končajo neposredno na DVD-jih – so se bili prisiljeni odvrteti v art-dvoranah zunaj komercialnih kino-mrež. Odličen presek vseh filmskih svetov pa je na ogled znova postavil Mednarodni ljubljanski filmski festival – LIFFe. Slovenija se po lanskih taborniških avanturah tokrat smeje in pretaka solze ob romantičnih pismih s Poljskega.

Lahkotna neskončnost nadaljevanj

Trend nadaljevanj znanih filmskih serij se je obdržal tudi letos, kar pa ne preseneča: ogromni finančni zaslužki tovrstnih filmov so pač zadosten razlog, da jih filmski studii ne izpustijo iz rok. Glavne tri letošnje polnilce blagajn, izmed katerih je vsak presegel milijardo dolarjev zaslužka, smo videli tudi pri nas. Sklepni del sage o Harryju Potterju, tretji del Transformerjev in četrti del Piratov s Karibov so se s tem vpisali med deseterico najbolj donosnih filmov vseh časov. Tudi drugi najbolj gledani filmi letošnjega leta so nadaljevanja uspešnih predhodnikov: animaciji Kung Fu Panda 2 in Avtomobili 2, saga Somrak, peti del akcijske franšize Hitri in drzni, nadaljevanje komedije Prekrokana noč ... in tako dalje, v nedogled. Kmalu bomo prišli do točke, ko nas bo ob koncu vsakega h'woodskega filma pričakal napis »Se nadaljuje ...«. Konec je odpovedan oziroma prestavljen nekam v daljno prihodnost. Kot da bi sodobni h'woodski filmi popolnoma podlegli maksimi neskončnosti serij, ki prinašajo dobiček ter obenem pozabili na originalnost – gledalcem servirajo filme, narejene po istem receptu. Hollywood je očitno ugotovil, da se ljudje v objemu nekoga, ki ga že dobro poznajo, počutijo varni. Filmska nadaljevanja in predelave starejših uspešnic nudijo tako varnost, studiem pa prinašajo bajne prihodke, katerih del zopet vlagajo v nadaljevanja filmskih serij. Krog je tako sklenjen, zato tudi pogled na prihajajoče filme ni presenečenje: obetajo se nam nadaljevanja filmov Neverjetno potovanje, Spopad Titanov, nove intrige Somraka, pa četrti del Ledene dobe ter zaključni del Nolanovega stripovskega spektakla Temni vitez. Če k temu dodamo še prihod restavriranih 3D-verzij kultnih Vojne zvezd ter Titanika, potem se pred nami že začrta krog filmov, ki bodo pritegnili množice. Nekatere izmed vseh teh spektakelskih uspešnic sploh niso slabe, pa vendar so najlepši prav filmi, ki sicer niso sprogramirani kot velike uspešnice, pa kljub temu s svojo kakovostjo pritegnejo tudi širšo publiko.

Najboljši v senci hitov

Navkljub poplavi komercialnih, bolj ali manj nekoherentnih uspešnic, so naše kinodvorane vseeno dosegli nekateri filmi s kakovostnim presežkom, katerih cilj ni zgolj banalna zabava, ki jo nudijo večinoma izpraznjeni spektakli, temveč skušajo gledalca vpeti v razmišljanje. To seveda ne pomeni, da so tovrstni filmi kaj prikrajšani v vizualnem smislu, prav nasprotno, večina njih je prava paša za oči. To so dokazali filmi kot so fantazmagorični Prikriti udarec, briljantna Izvorna koda ter mojstrovini V praznino režiserja Gasparja Noeja in Melanholija Larsa von Trierja.

Kot ponavadi so v začetku leta k nam prišli nekateri lanski oskarjevski nominiranci ter nagrajenci, kot so brutalno poetični Črni labod, odličen western bratov Coen Pravi pogum, izvrstna ruralna drama Na sledi očetu ter zmagovalni Kraljev govor. Na februarski podelitvi zlatih kipcev se bodo med drugimi poklonili letos preminulim Elizabeth Taylor, Cliffu Robertsonu, Petru Falku in Sidneyju Lumetu. Letošnji filmski favoriti – Eastwoodov J. Edgar, Spielbergov Vojni konj in Scorsesejev Hugo – nas obiščejo kasneje. Zato pa smo že lahko videli dva filma, v katerih dober izbor svojih vlog znova potrjuje Brad Pitt: hipnotično družinsko dramo Drevo življenja in baseballski film Zmagovalec, ki zna za Pitta res biti zmagovalen. Za vse, ki bolj kot MTV-jevsko zmontirane spektakle uspešnic cenijo poglobljene drame, so bili tu tudi filmi Še eno leto, Jane Eyre, Tam nekje, Štirikrat, Koža, v kateri živim in Polnoč v Parizu režiserja Woodyja Allena, medtem ko je bil sicer tako vsebinsko kot tehnično odličen Srbski film za večino prešokanten.

Novembra nas je v filmsko mrzlico zopet spravil ljubljanski festival LIFFe, ki je v dvanajstih dneh prikazal 143 filmov. Prodali so skoraj 50 tisoč vstopnic, festival pa je obiskalo 46 gostov: filmskih ustvarjalcev, članov žirij in novinarjev z vsega sveta. Nagrado za najboljši film (vodomec) je v sicer ostri konkurenci upravičeno prejel ameriški film Zaklonišče režiserja Jeffa Nicholsa.

Nekaj filmskih biserov sta nam na Gorenjskem ponudila oba programa filmskih gledališč v Kranju in Škofji Loki: navdušili so nas odlična zgodovinska drama Božji možje, satirična komedija Štirje levi, ruski ledeni psiho-triler Kako sem preživel to poletje, mehiška razglednica Na morje ter argentinski dobitnik tujejezičnega oskarja Skrivnost njihovih oči.

Slovenska filmska bera

Po lanskem taborniškem vseslovenskem hitu Gremo mi po svoje množice pri nas letos v dvorane privablja iz Poljske pravkar prispela brezhibna božična romantična komedija Pisma sv. Nikolaju pod režisersko taktirko Kranjčana Mitje Okorna, medtem ko so se umetniški presežki, kot sta filma Arheo režiserja Jana Cvitkoviča in Circus Fantasticus v režiji Janeza Burgerja ter dokumentarec Metoda Pevca Aleksandrinke, morali zadovoljiti z nagradami na letošnjem festivalu slovenskega filma. Ironično, režiser Metod Pevec je sicer poskušal vnovčiti h'woodsko formulo filmskih nadaljevanj, zato je posnel film Lahko noč, gospodična, neuraden produkt nadaljevanja ustvarjalne zveze z igralko Polono Juh (Pod njenim oknom), ki pa v drugo ni obrodila želenih sadov. Slovenski filmski gledalci imajo očitno dovolj težkih družinskih melodram. Navsezadnje, zakaj bi hodili v kino gledat krizne eksistencialne drame (Stanje šoka, Lahko noč, gospodična), če pa je krizno-recesijska že sama realnost?