Prešeren v mehiški puščavi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 28. december 2011 / 06:00

Jeseni je izšel tretji del stripovske sage Meksikajnarji avtorjev Zorana Smiljanića in Marijana Pušavca. Glavni junak Anton Brus se je z Maksimiljanovo vojsko znašel na mehiških tleh. Brali boste zgodbo, ki zapelje, in gledali slike, ki so prave majhne mojstrovine.

Po prvih dveh delih Miramar in Laibach in kot običajno predhodnem izhajanju v reviji Mladina (med novembrom 2010 in julijem 2011) je izšel tretji del stripovske sage Meksikajnarji z naslovom Meksiko! Je še v mislih načrtovanih pet delov?

»Ja, plan izgradnje avtoceste nekoliko zamuja, hehe … Seveda sta v načrtu še dva dela. Ko je leta 2006 izšel prvi del, sva z Marijanom načrtovala, da bodo albumi izhajali na približno leto in pol, vseh pet torej nekako v osmih letih, a se je strip izkazal za zahtevnejši zalogaj, kot sva sprva mislila. Res sva v zaostanku, a sva pri delu pokazala vso resnost, natančnost in zavzetost, tako pri zgodbi kot risbi.

Eden od razlogov za zamudo pa je tudi ta, da se od stripa pri nas ne da dostojno živeti in moram zato, da si lahko vzamem leto za Meksikajnarje, risati komercialne projekte. Ta strip je namreč produkt ljubezni, entuziazma in želje povedati to malo znano zgodbo o Slovencih v Mehiki. Ko rišem strip, se mu povsem posvetim. Takrat grem v nekakšno osamo, ko zavračam večino drugih naročil in komuniciram samo s svojimi stripovskimi junaki, se z njimi družim, se celo v sanjah pogovarjam z njimi. Ves čas sem na preži, na lovu za idejami, kako kakšen prizor bolje povedati in zrežirati. Ko je strip enkrat narisan, sem izčrpan, naveličan in moje junake mirno brcnem iz hiše. Čez nekaj časa pa spet začnejo trkati po okenski šipi in sitnariti, naj jih spustim noter.«

Sta prvi in drugi del razprodana?

»Drugi del je razprodan v celoti, prvega, ki je bil hkrati z izidom drugega ponatisnjen, pa je še mogoče dobiti.«

Od kod želja v strip spraviti zgodbo, ki na prvo in najbrž tudi drugo in tretjo žogo širšemu občinstvu ni poznana in v današnjem času zagotovo ni tako atraktivna, kot bi bili recimo kakšni Poslednji tajkuni v Stožicah …

»Gre za izpolnitev nekega davnega otroškega sna. Poleg tega se nama je zdela zabavna ideja o združitvi žanra vesterna in Slovenije, kar je precej bizarna kombinacija. Vestern imam rad, Slovenijo pa poznam. Mogoče ne vem za vse detajle o konjih, pištolah, psihologiji divjega zahoda, vem pa, kako razmišlja Slovenec, če ga postaviš v mehiško puščavo.«

Puščave v tretjem delu stripa res ne manjka …

»Tudi v četrtem je bo veliko. Puščava je bila pravzaprav najin začetni motiv. Z Marijanom sva se vseskozi veselila trenutka, ko se bo junak Anton Brus znašel sam v puščavi. V precej brezupnem položaju, ko se mora soočiti sam s seboj. Ko pokoplje prijatelja Ivana, v žepu otipa Prešernove poezije …«

… in začne brati …

»… pesem, ki jo je Prešeren napisal v spomin prijatelju Matiju Čopu ob njegovi smrti. Če postaviš Prešerna v kontekst mehiške puščave in ga tam bere tvoj glavni junak, dobi pesem povsem novo dimenzijo, novo vrednost …«

Prešernova poezija v mehiški puščavi, se vam ne zdi to preveč stripovsko?

»Saj je v stripu vse mogoče, mar ne? Zdela se nama je dobra domislica, da verzi našega velikega pesnika zazvenijo tam nekje daleč, sredi peska, pod žgočim soncem, kjer ni nikogar, razen klopotač, škorpijonov in mrhovinarjev …«

Sama zgodba je daleč od prislovično puste puščave. Gre za dve zgodbi cesarja Maksimiljana in slovenskega vojaka Toneta Brusa, vsakega s svojimi razlogi, zakaj se je podal v Mehiko. Kako pri zgodbi sodelujeta z Marijanom Pušavcem?

»Pred vsakim delom stripa se dobiva pri njem doma in kakšen teden stresava ideje. Ker je osnovna zgodba že postavljena, si zamisliva in zapiševa okvirno razporeditev prizorov, dogodke, dialoge. Pri kreiranju in sestavljanju prizorov sva prava obrtnika: žagava, vrtava, piliva, lepiva, brusiva, sestavljava, rušiva in spet 'jovo nanovo', dokler zadeva ne stoji. Mora biti funkcionalna in lepa hkrati, kot nočna omarica. Mora biti razumljiva in skrivnostna hkrati. Veliko se pogovarjava, pregovarjava, prigovarjava drug drugemu in zagovarjava svoje ideje. Proces je zahteven in zabaven hkrati, blebetava o najbolj intimnih stvareh, ustvarjava nekaj, česar še ni bilo. To je dober občutek. Ko imava enkrat scenosled, jaz narišem storyboard (zgodba v slikah, slikoris), Marijan pa napiše dialoge, ki jih v nadaljevanju še dodatno piliva, se greva nekakšen ping pong, dokler nisva oba zadovoljna. Marijan je besedni, jaz pa bolj vizualni tip in vsak mora opraviti svojo domačo nalogo. Tako po enem letu nastane šestinšestdeset ročno pobarvanih strani, kar mogoče niti ne zgleda veliko, a lahko rečem, da je za tem veliko trdega dela. Generalno gledano morajo biti zgodba in risbe jasne in razumljive za vsakogar, je pa v stripu tudi nekaj subjektivnih, odštekanih elementov, ki jih bodo bralci morali odkriti sami, odvisno, kako dobro znajo brati strip.«

Na kakšno stripovsko bralstvo stavite?

»Bralce od 15 let naprej, od najstnikov do zrelih bralcev, ki jih zanima zgodovina, hkrati pa jim ne manjka pustolovskega duha. Tudi, ko sva bila z Marijanom mulca, sva si predstavljala, da bi želela brati nekaj takega. S stripom sva poskušala zadovoljiti malega Marijana in Zorana. Sicer pa stripa ne berejo zgolj stripoljubci, ampak tudi slavisti, zgodovinarji …«

In preverjajo, če sta v zgodbi in podobah v njem dovolj kompetentna …

»Za kompetentnost skrbi tudi kak dober meter knjig na temo Maksimilijana, Meksikajnarjev, Mehike v drugi polovici 19. stoletja … Leta 1994 sem s tem namenom odpotoval v Mehiko, iz nemščine sem dal prevesti knjigo o Maksimiljanovi ekspediciji, imam nekaj knjig o vojaških uniformah iz tistega časa, pa dragoceno knjigo litografij mehiških mest iz 19. stoletja … Dokumentacije imam toliko, da bi se z njo lahko grel celo zimo ...«

Letos jeseni ste poleg izdaje tretjega dela Meksikajnarjev, »objavili« še strip na spletnem portalu Državnega zbora, pri Striparnici Buch pa je izšel tudi ponatis vašega kultnega stripa iz konca osemdesetih let, Hardfuckers …

»Ustava v stripu je bil skupni projekt državnega zbora in ustavnega sodišča ob dvajsetletnici slovenske ustave. Pripravili so ustavo za slepe, gluhe in skrajšano ustavo v stripu za višje razrede osnovne šole. Delati za državo je nekaj povsem drugega, kot pa risati lasten strip. Dolgočasen in abstrakten jezik, v katerem je napisana ustava, sem moral narediti zanimivega in razumljivega za mlade, pri tem pa so mi ves čas škilili čez ramo različni strokovnjaki za ustavno pravo, ki so skrbno tehtali vsako mojo besedo, vejico in piko. Lahko rečem, da je bilo veliko radiranja in popravljanja. Zame je bila to povsem nova izkušnja: kljub strogo omejeni svobodi sem moral iz vsega iztisniti nekaj ustvarjalnega soka in občasno mi je to kar uspelo. Odzivi so različni, večinoma pozitivni, nekateri na forumih kritizirajo prepad med zapisano besedo in resničnostjo, kar tudi drži …

Čisto druga pesem pa so Hardfuckersi, ki so jih ob 20-letnici prve izdaje znova izdali v trdi vezavi, ker je Mladinina integralna izdaja iz leta 1999 že zdavnaj pošla. V spomin na stare dobre čase, ko smo se borili za demokracijo, pravično družbo in enakost, dobili pa … A smo se za to borili?!«