Burka v ritmu hip-hopa

Besedilo: Samo Lesjak
Kategorija: Prosti čas / petek, 16. december 2011 / 06:00

V ljubljanskem KUD-u France Prešeren v gledališki burki Hiphophondrija publiko spravlja v smeh celotna igralska ekipa na čelu z Andrejem Rozmanom Rozo, ki je tudi njen avtor.

Andrej Rozman Roza v slovenskem gledališkem prostoru upravičeno velja za legendarnega improvizacijskega igralca, ki s svojo igro navdušuje občinstvo že dolga leta. Že konec sedemdesetih je s prijatelji ustanovil Pocestno gledališče Predrazpadom in v naslednjih letih organiziral vrsto odmevnih gostovanj tujih uličnih gledališč v Ljubljani. Leta 1981 je ustanovil in do leta 1995 vodil Gledališče Ane Monro. Bil je začetnik improvizacijskih gledaliških tekmovanj v Sloveniji. Poleg igranja Roza vseskozi piše parodične in komične pesmi, pravljice in gledališke komedije za otroke in odrasle, predeluje klasična besedila za druge medije oziroma jih prestavlja v sodobnost ter prevaja in režira. Izdal je vrsto knjig za odrasle in otroke, uprizorjenih je bilo na desetine njegovih del, prisoten je v mnogih jezikovnih učbenikih, priročnikih, berilih in antologijah.

Pred osmimi leti je ustanovil Rozinteater, v produkciji katerega je nastala tudi uspešna predstava Hiphophondrija, ki si jo lahko ogledate v ljubljanskem KUD-u France Prešeren, in sicer še 21. in 22. decembra. Že podnaslov Patološka burka v ritmu pohlepa pove veliko. Glasbena komedija za pet igralcev je izpeljana iz Molierovega Namišljenega bolnika, ki ga v tem primeru predstavlja Arogan, starejši premožen vdovec, ki je poln strahov pred različnimi boleznimi. V drugo se poroči z mlado predstavnico alternativne medicine (Asja Kahrimanović), ki jo zanima samo njegov denar. Za protiutež pa so tu še Aroganova hči (Urška Mlakar), mladi zdravnik (Luka Korenčič) ter gospodinjska pomočnica (Juš Milčinski). Vsi skupaj poskrbijo za mnoge komične zaplete in presenečenja, razgibanost pa predstavi daje tudi vključitev glasbenih točk v ritmu hip hopa – za glasbeno plat predstave je poskrbel Igor Leonardi.

Roza o nastanku burke pravi: »V svojem dramskem pisanju se vsake toliko časa srečam z dvema gledališkima velikanoma, Shakespearom in Molièrom. Za SMG sem že prevedel zadnjo Shakespearovo predstavo Vihar, zato sem si zaželel, da bi se lotil še zadnje Molièrove. Prijavil sem predelavo Molièrovega Namišljenega bolnika in ker mi je postajalo že slabo od tega, da v skoraj vseh predstavah igram sam, sem se odločil, da si tokrat za spremembo privoščim razkošje štiričlanske igralske zasedbe.« Predstava združuje elemente burleske, poezije in politično angažiran odnos do sveta, torej vse to, kar je gonilo Rozinega ustvarjanja. Molierovo delo pa mu je uspelo tudi aktualizirati. »Podobno kot pri Georgu Dandinu sem tudi pri Namišljenem bolniku ugotovil, da Molierova predloga nima kaj dosti opraviti z našim časom. Hipohondri seveda še vedno obstajajo, a medicina se je od 17. stoletja do danes zelo spremenila. Ko pa sem pomislil, da gre v primeru Molièrovega hipohondra hkrati tudi za predstavnika najbogatejšega socialnega sloja, ki enako kot s svojim pretiranim strahom za zdravje duši svoje bližnje, s svojim ekonomskim pohlepom po nenehnem večanju dobička pa duši celotno družbo, je vse skupaj postalo zanimivo in aktualno,« pravi Roza.

Nadvse zadovoljen je s celotno ekipo, o kateri ne varčuje s komplimenti: »Potrudili smo se, da smo naredili privlačno in dinamično predstavo, in računam, da so enako kot jaz tudi slovenski gledalci že siti monokomedij. A največja vrednost tako velike zasedbe je bila zame že to, da sem lahko končno spet vadil kot normalen človek. Toliko ustvarjalne energije na kupu že dolgo nisem čutil. Ko se srečajo različnosti, dajo vedno dober rezultat. Edini pogoj je, da je vsem do tega, da stvar uspe. In tu smo se zbrali sami taki. Klasična improvizatorja Juš Milčinski in Luka Korenčič, Urška Mlakar, ki je s popularno serijo “senior komedij” o Štefki in Poldki presegla okvire impro teatra, akademsko izšolana in v Lutkovnem gledališče Ljubljana zaposlena Asja Kahrimanović in zagrizeni naturščik v moji podobi.«

Če so večno mladega Andreja Rozmana Rozo v prejšnjem režimu nosila krila razpadanja socializma, si je zdaj, kot pravi, oprtal peruti konca kapitalizma. Skupaj z njim smo prepričani, da bo z njimi letel vsepovsod po Sloveniji.