Vodili z enajst proti nič

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sreda, 14. december 2011 / 06:00

Tolikšno prednost so nam že v startu dali balinarji Lokateksa Trate, osemkratni ekipni državni prvaki, s katerimi smo se pomerili na Glasovem športnem izzivu. Nam je uspelo dobiti še vsega dve točki?

Za Glasov športni izziv smo tokrat izbrali balinanje. Pomerili smo se z balinarji Lokateksa Trate iz Škofje Loke, ki imajo dolgo in bogato zgodovino. V samostojni Sloveniji so osvojili že osem ekipnih državnih naslovov, med posamezniki jih imajo toliko, da jih je težko prešteti, v nekdanji Jugoslaviji pa so bili leta 1989 prvaki druge lige. Trenutno so v slovenski elitni balinarski Super ligi med osmimi ekipami na tretjem mestu.

V klubu, katerega predsednik je Bojan Buden, imajo okrog sto članov. Najprej so nas seznanili s tem športom. Več o disciplinah in pravilih je povedal član uprave kluba Bojan Berčič: »Ligaške tekme se začno z igrami trojic, dvojic, posamezno in igro v krog, nadaljuje z natančnim, hitrostnim in štafetnim zbijanjem. Na koncu se znova ponovijo prve štiri igre, tako da tekma traja najmanj tri ure in pol, v ekipi pa nastopa minimalno sedem in maksimalno deset balinarjev. V pokalnem tekmovanju se igrajo t. i. četvorke, najstarejša balinarska disciplina, ki pa je v ligaškem tekmovanju že dolgo ne igramo več. Za gledalce je namreč najmanj zanimiva. Najbolj atraktivni igri sta sicer hitrostno in štafetno zbijanje.« Klasične balinarske igre so dvojice, trojice in posamezno. Te se igrajo do trinajstih dobljenih točk ali največ eno uro in petnajst minut. Točkovanje je podobno kot pri prstometu (balinčkanju). »V Super ligi se večkrat zgodi, da se discipline končajo po časovni omejitvi, in kdor ima takrat več točk, tisti zmaga,« je pojasnil Berčič.

Dogovorili smo se, da se bomo za začetek pomerili v igri četvork, torej štirje proti štirim. Dali so nam prednost enajstih točk. Za zmago smo tako potrebovali še vsega dve. »Če še niste balinali, nimate možnosti,« je bil kljub visoki prednosti, ki so nam jo dali, prepričan Berčič. V Glasovi ekipi smo imeli enega izkušenega balinarja: Simona Šubica, ki balina petnajst let in igra v drugi državni ligi. Je član kluba Tele-TV Rogovila. »Nivo v tej ligi je povsem drug kot v Super ligi. Primerjava je približno takšna kot med prvo slovensko in prvo gorenjsko nogometno ligo. Mislim, da nam ne bo uspelo osvojiti dveh točk,« je bil realen. Drugi trije, poleg mene sta se izziva udeležila še Katjuša Orešnik in Jure Tomažin, balinarskih izkušenj nismo imeli. Za ekipo Lokateksa Trate sta balinala člana njihove prve ekipe, nekdanja svetovna prvaka Uroš Vehar in Damjan Sofronievski, novi trener Silvo Korošak ter Matjaž Klemenčič iz druge ekipe. Kmalu nam je bilo jasno, da s točko, kaj šele dvema ne bo nič. Naučili smo se, da krogle ni nujno najbolje vreči naravnost proti balinčku, saj lahko balinišče precej visi, pa ne samo to v Frankovem naselju, temveč tudi druga, zato je v tem športu prednost domačega terena kar precejšnja. Če smo že nekako približali, so nam kroglo vselej zbili. Trinajsto točko so dosegli po vsega treh obratih (treh igrah) po pol ure in brez zgrešenega zbijanja. Res so dobri.

V nadaljevanju so nas seznanili še s precej bolj zanimivim hitrostnim zbijanjem. Prikazal ga je Uroš Vehar, ki sicer v tej disciplini, v kateri pet minut tečeš in zbijaš, ne tekmuje več. Po petih minutah je zbil štirideset krogel, v naši ekipi, tokrat se je pridružil še fotograf Gorazd Kavčič, pa je bil vsak v igri minuto. Zbili smo vsega deset krogel, pa še teh ne vseh po pravilih, a so nam jih vseeno šteli. »Za to disciplino je potreben tudi kondicijski trening, saj je pomembno, da si čim hitrejši, da pretečeš čim več in s tem tudi večkrat zbijaš ter seveda zadeneš,« je pojasnil Uroš Vehar. Kot smo izvedeli, je svetovni rekord v hitrostnem zbijanju petdeset zadetkov v petih minutah, v tem času pa je moral balinar preteči od 1300 do 1400 metrov. Najboljši le redko zgrešijo. Jaz pa sem le redko zadela, v minuti vsega enkrat. Treba se je bilo naučiti že pravilnega meta, da je sicer okrog kilogram težka krogla letela dovolj daleč, da bi zadela cilj.

Balinarjem Lokateksa Trate smo na koncu lahko le segli v roke in jim čestitali. »Odrezali smo se po pričakovanjih slabo. Da bi jim bili pri bližanju bolj konkurenčni, bi morali trenirati vsaj dva, tri mesece, pri zbijanju pa tudi s tako dolgim treningom ne bi imeli nobenih možnosti,« je realno oceno podal Šubic. »Mislil sem, da ne bo nemogoče dobiti dve točki, pa sem hitro videl, da iz tega ne bo nič. Proti takšnim igralcem nimaš nobenih možnosti,« je dejal Jure Tomažin, Katjuša Orešnik pa: »Zanimiv šport. Fizično ni naporen, je pa težko zmagati.« Da natančnost balinarjev Lokateksa Trate ni naključje, je poudaril Berčič: »Balinarski šport na najvišji ravni je naporna stvar. Pomembne so tehnika pa psihološka in fizična pripravljenost. Za fanti je veliko let dobrega treninga. Včasih smo trenirali tudi po petkrat tedensko po tri ure, sedaj smo že bolj rutinirani in treniramo trikrat tedensko po tri do štiri ure.« Že na začetku nas je opozoril, da začetniške sreče tukaj ni. In tekma je pokazala, da je nekaj že lahko imaš, še zdaleč pa to ni dovolj za zmago.

Balinarji Lokateksa Trate se sicer trenutno pripravljajo na drugi del rednega dela prvenstva v Super ligi, ki se bo začel 14. januarja. Poleg že omenjenih Sofronievskega in Veharja so v prvi ekipi še Miha Tomše, Tadej Premru, Dejan Smeh, Dejan Mlinar, Roman Bence, Igor Šircelj in Jure Štancer.