Se je res končala?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. april 2011 / 06:00

Se spominjate filma »Ko to tamo peva«? Prvič smo ga videli tistega leta, ko je umrl Tito in je Bojan Križaj prvič zmagal v svetovnem pokalu, na slalomu v Wengnu, torej 1980. Zgodba je enostavna: razmajani avtobus firme Krstić se 5. aprila 1941 odpravi iz Šumadije proti Beogradu. Šofira ga sin Miško (»Vozi Miško!«), oče Krstić je za sprevodnika. V avtobusu se naberejo potniki vseh sort: očanec, ki gre obiskat sina v vojski, šminkerski pevec, ki gre na avdicijo, Brka, oboževalec nemškega reda, lovec, ciganska muzikanta, mladoporočenca … Tudi dogaja se jim vse sorte: udeležijo se pogreba, krpajo zračnico, prečkajo most … Ko se med postankom mladoporočenca zatečeta v bližnji gozd, ju cela posadka opazuje pri slastnem delu, ki se ga mladi mož loti precej nespretno. Mladi Krstić izjavi, da bi to počel tudi on, brkati oče pa doda: »I tata bi, sine.« Film je črna komedija. Črna zato, ker se v Beograd pripeljejo ravno tistega jutra, 6. aprila, ko ga nemška letala zasujejo z bombami. Zadenejo tudi avtobus, cigana pa zlezeta iz njega in zapojeta …

Zakaj ta kratka obnova? Zato, ker bo v sredo že 70 let od dne, ko je napad na Jugoslavijo tudi to državo potegnil v vrtinec 2. sv. vojne. Tistega dne je bila nedelja, pa ne navadna, bila je cvetna nedelja. Ker takrat še niso živeli v informacijski družbi in niso razpolagali z vsemi pripomočki informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT – živeli so bolj v znamenju IHS), v naših krajih še niso mogli vedeti, kaj se je tisto jutro zgodilo v Beogradu. V Žireh so se otroci »oborožili« z butarami in se napotili k maši, a so jih vojaki ustavili in poslali domov. Tistega dne so bili v utrdbah Rupnikove linije na Žirovskem vrhu še vojaki Kraljevine Jugoslavije, na pobočjih zahodno in južno od Žirov, kjer je potekala rapalska meja, pa je bila zbrana množica italijanskih vojakov. A čez mejo so si upali šele čez kak teden, ko so ugotovili, da v jugoslovanskih bunkerjih ni nikogar več in da so Nemci že v Zagrebu …

Šestega dne v aprilu 1941 se je torej tudi pri nas začela vojna, ki je vse postavila na glavo, po kateri nič več ni bilo tako kot pred njo. Komunistov je bilo komaj za vzorec in v takratni družbi niso imeli nobene posebne veljave; štiri leta pozneje so prevzeli vso oblast. Stara oblast je v šoku poraza otrpnila in ubrala politiko čakanja, s katero naj bi vojno preživeli s čim manj žrtvami v ljudeh in premoženju. Komunisti pa so s posredovanjem OF, ki naj bi bila nekakšna levosredinska koalicija, pozvali k uporu in vse več ljudi jim je sledilo. V drugem letu vojne so napovedali še revolucijo in z njo izzvali kontrarevolucijo; vojna, ki je bila sprva predvsem okupacija od zunaj, se je vse bolj sprevračala tudi v notranjo, državljansko vojno.

Spomladi 1990, po zmagi na demokratičnih volitvah, je dr. France Bučar v govoru po izvolitvi za predsednika nove republiške skupščine oznanil, da se je državljanska vojna, začeta v vojnih letih 1941-45, končno končala. Se je res? Če bi sodili po stanju duha v tej državi, je ta še vedno v državljanski vojni. Z orožjem k sreči (še) ne, z besedami pa zagotovo. In marsikoga pred poseganjem po orožju zadržuje le evropski red, v katerem živimo in v katerem je uporaba orožja v miru prepovedana. Zadnje čase opažam, kako najstarejši med nami, ki so tisto veliko in »pravo« vojno, ki se je začela pred 70 leti, sami doživeli, kar naprej poudarjajo: »Samo da bi vojne ne bilo več!« Ko se enkrat začne, ga ni, ki bi jo obrzdal in predvidel njen konec. Kdo je aprila 1941 vedel, kako se bo končal isti mesec štiri leta pozneje in kaj bosta prinesla maj in junij 1945?