Še vedno raje na klasiki

Nekdanji športniki: Jani Kršinar, dvakratni olimpijec v teku na smučeh

Se še spomnite Janija Kršinarja, nekdanjega slovenskega smučarja tekača s Topola (ljudsko Katarine), udeleženca dvojih olimpijskih iger? Še vedno je športno aktiven in srečujemo ga tudi na rekreativnih prireditvah.

Tekmovalno kariero je končal leta 1991, star 29 let. »Dve sezoni sem bil pozimi bolan, imel sem očitno zelo oslabljen imunski sistem in zdravniki so mi priporočali, da izpustim kakšno sezono. Potem se nisem več vrnil in to je pomenilo konec kariere, na katero imam lepe spomine. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se lotil tega športa. Danes bi se odločil enako,« je pojasnil 49-letni Jani Kršinar. Star je bil deset let, ko so na šolo prišli trenerji tekaškega smučarskega kluba Olimpije in iskali otroke, ki bi bili primerni za tek na smučeh. »Na začetku nas je bilo veliko navdušencev, nazadnje sva ostala le z Janezom Pustovrhom. Treninge smo imeli v bližnjih Žlebeh. Bili so naporni, saj sva do tja in nazaj šla kar s tekaškimi smučmi,« se spominja. Kmalu je postal državni prvak med starejšimi pionirji, uspešen je bil tudi v starejših kategorijah. Dvakrat je takrat še za Jugoslavijo nastopil na zimskih olimpijskih igrah. Prvič je bilo to v Sarajevu leta 1984, ko je bil star 22 let in je tekmoval med mlajšimi tekmovalci. Osvojil je 12. mesto v štafeti 4 X 10 km, 36. mesto na 50 km in 51. mesto na 30 km. Po letu 1984, ko se je začela uvajati prosta tehnika teka, ki mu ni bila všeč, je imel nekaj športne krize. Naslednje leto ga ni bilo v reprezentanci za svetovno prvenstvo. Poleti je s treningi na rolkah osvojil novo tehniko in prišli so tudi rezultati. Uvrstil se je v reprezentanco za olimpijske igre leta 1988 v Calgaryju, kjer je osvojil 30. mesto na 50 km, 34. na 30 km in 39. na 15 km.

Ljubezen do teka na smučeh ga tudi po koncu kariere ni minila. »Štiri leta po koncu kariere nisem bil kaj dosti aktiven, leta 1995 pa je prišla ideja, da bi se udeleževal smučarsko tekaških maratonov, pa ne tekmovalno. Ker sem dva kolikor toliko dobro odtekel, sem se odločil, da bom naredil vse maratone serije Worldloppet, ki je takrat vključevala trinajst maratonov. V štirih letih sem naredil dva kroga, pretekel pa še kakšnega več kot 26 maratonov. Dodaten trening za maratone sta mi predstavljala hokej, igral sem v trim ligi, in kolesarjenje,« je povedal. Preizkusil se je tudi v vlogi serviserja in med letoma 1999 in 2002 skrbel za slovensko člansko izbrano vrsto.

Tekaške smuči so še dandanes njegove spremljevalke, čeprav ne več tako redne. In zanimivo, še vedno raje teče v klasični tehniki. Srečujemo ga na rekreativnih tekmovanjih, tudi v drugih športih. »Na leto nastopim na okrog šestih tekmah, od tega sta dve kolesarski: domači vzpon na Katarino in vzpon na Mangart, pa potem tek trojk, kros in en ali dva smučarsko tekaška maratona. Januarja grem na Marcialongo. Tu so potem še bančne igre, kjer se moram za stopničke kar potruditi,« je dejal nekaj o svojih sedanjih tekmovalnih izzivih. Letos je bil na snegu šele enkrat, kondicijo pa vzdržuje s suhim tekom. Aktiven je vsaj dva- do trikrat tedensko po eno uro. Kot nekdanjega reprezentanta v teku na smučeh smo ga vprašali tudi o pogledu na trenutno stanje v tem športu v Sloveniji: »Trenutno je veliko podmladka, tako da se za prihodnost ni bati, le obupati ne smejo prekmalu. Nove Petre Majdič pa, jasno, zlepa ne bomo imeli.«