Spomin na zgodovino

Blegoš (1562 m) - "Hotel pa sem kot zavzet hribolazec še prej na Blegoš. Ta sicer ni kaj posebnega; če mu pa tičiš ravno v vznožju, bi bila sramota, ko bi staremu prijatelju ne zlezel na plešasto glavo," je v Cvetju v jeseni zapisal Ivan Tavčar.

Blegoš ni visoka gora, a vseeno dominira med Poljansko in Selško dolino. Spokojna gora pravzaprav, za katero so značilne travnate dolinice na vrhu. Že Tavčar pove, da gora nima prepadov tako kot sosed Ratitovec. Konec 19. stoletja, ko sta se na goro vzpenjala Tavčar in Meta, sta za vzpon porabila precej več časa, vložila pa tudi veliko več truda, kot ga je treba danes.

Peljemo se do Poljan v Poljanski dolini, kjer zavijemo proti Javorjam in nadaljujemo do najvišje ležeče vasi pod Blegošem, Gorenje Žetine, in nadaljujemo še en kilometer po gozdni cesti do sedla Črni kal med Blegošem in Koprivnikom. Proti vrhu vodijo tri poti in običajna pot vzpona poteka po gozdu, kar naravnost navzgor. Te poti se bomo lotili tudi mi. S parkirišča se usmerimo na stezo, ki nas v nekaj korakih pripelje do makadamske ceste, ki jo prečimo. To je cesta, po kateri bomo sestopili, oz. cesta, ki omogoča udoben vzpon do Koče na Blegošu s kolesom. Ko prečimo cesto, zagledamo lesene stopnice, po katerih se povzpnemo, nato pa markirana steza zavije desno in v zmernem vzponu preči pobočje. Spodaj je cesta, ki smo jo prečili. Ko se začnejo okljuki, se tudi pot začne strmeje dvigati. Mestoma je precej strmo. Po polovici vzpona nas markacije peljejo mimo bunkerjev nekdanje Rupnikove linije. Smo namreč v svetu, kjer je nekdaj tekla meja z Italijo. Gradnja linije je bila začrtana na relaciji Žirovnica–Ratitovec–Blegoš–Žirovski vrh–Cerknica–Slivnica–Črni vrh–Kamenjak–Plase. Novembra 1938 je bil za poveljnika štaba za utrjevanje obrambne črte ob meji z Italijo določen general Leon Rupnik (1880–1946), po katerem je jugoslovanski obrambni sistem ob Rapalski meji tudi dobil ime. Obrambna črta Rupnikove linije ni nikoli služila svojemu namenu, saj utrdbe niso bile nikoli uporabljene v vojaške oz. obrambne namene.

Ko pridemo do vrha gozdnega dela poti, se pot položi. Na naši desni strani, približno dvesto višinskih metrov nižje, zagledamo Kočo pod Blegošem. Ko dosežemo travnike, nas na začetku čaka še nekaj strmin metrov, nato pa le še lagoden sprehod do vrha. Vrh Blegoša dosežemo po približno 1 uri hoje. Tudi na vrhu so ostanki Rupnikove linije.

Na vrhu Blegoša imamo občutek, da smo na strehi med Poljansko in Selško dolino. Pogled se razprostira vse od Grintovca in Kočne do Storžiča. Vidimo Rjavino in njenega soseda, slovenskega očaka Triglav, ki kipi proti nebu in nas vabi na obisk. Tik pred vami pa je pogorje Ratitovca, malo bolj na levi Soriška planina, ki je videti kot rimski amfiteater, potem pa vam pogled potuje po bohinjskem hribovju: Črna prst, Konjski vrh, Matajurski vrh, Raskovec, Rodica ... In seveda: streljaj stran od Blegoša mejnik med Gorenjsko in Primorsko, Porezen.

Z vrha se spustimo dvesto višinskih metrov do Koče pod Blegošem. Pot je strma, kamnita, zato previdnost ni odveč. Od koče nadaljujemo po makadamski cesti. Na križišču poti previdno, saj moramo zaviti desno. Čaka nas tri kilometre makadama do sedla Črni kal, kjer nas čaka jekleni prijatelj, da nas odpelje domov.

Nadmorska višina: 1562 m

Višinska razlika: 441 m

Trajanje: 2 uri in 30 minut

Zahtevnost: 2 zvezdici