Zasedba fakultete je bila nujna

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Škofja Loka / torek, 29. november 2011 / 06:00

Gorenjec Miha Kordiš, študent in aktivist, ki je razglasil zasedbo ljubljanske Filozofske fakultete.

Škofja Loka - Minulo sredo so študentje v okviru protesta proti obstoječemu študijskemu sistemu zasedli Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Zasedbo je razglasil Miha Kordiš, Gorenjec iz vasi Sveti Duh pri Škofji Loki, 22-letni študent 4. letnika filozofije in primerjalne književnosti. V ospredju je bil že sredi oktobra, ko je gibanje 150 zasedlo ploščad pred Borzo. »Moj »karierni« aktivizem je prišel z vpisom na fakulteto, sem bil pa že skozi srednjo šolo, bolj spontano kot teoretsko, privrženec progresivnih družbenih gibanj. Kaj me je pripeljalo do tega? Verjetno gora krivic, ki se vršijo in to človeka razjezi,« je dejal v uvodu pogovora.

Od zasedbe fakultete je že skoraj teden dni. Prava poteza?

»Poteza se bolj in bolj izkazuje ne samo za potrebno, marveč nujno. Ne samo, da je intervencija opozorila na nekatere problematike, marveč je odprla prostor, ki omogoča njihovo reševanje. Najlepše je to opazno pri velikemu številu študentov, ki so se pridružili s konkretnim odpiranjem vprašanja študija iz povsem vsakdanje, lastne izkušnje. Tudi sam program je dober indikator. Število bralnih seminarjev, predavanj in podobno iz dneva v dan raste.«

Kako ste vi osebno doživljali ta teden in ali je že kaj konkretnih premikov, možnosti rešitev vaših zahtev?

»Predvsem je bil to izredno naporen teden. Dela je mnogo, noči pa so kratke. Možnosti se odpirajo. Treba je razumeti, da gre za proces, ne hipni dogodek. Sama prostorska zasedba je le prvi korak reševanja. Vznika že konkretna praksa, ki nakazuje smeri: samoorganizirani študijski proces, postavljen je konceptualni okvir samoorganiziranih bralnih seminarjev, potekala je prva delavnica v sodelovanju z vodstvom, dotikajoč se vprašanja akademskega prekariata in problema »outsourcanja«, vzpostavila se je skupščina kot direktno-demokratično politično telo. Skratka: nekatere od zahtev so samoiniciativno v praksi že zaživele.«

Kakšna so vaša realna pričakovanja glede zahtev?

»Bodimo realistični, zahtevajmo nemogoče. Primer štipendij za vse, na katere se določeni akterji populistično kričeče obešajo, je recimo tak, ki ga ne gre udejanjiti čez noč, kar pa še ne pomeni, da je nerealističen. Enako velja za vse druge zahteve. Nekatere potrebujejo več časa, da se udejanjijo, in premislek o njih zasedba šele omogoča, druge so precej neposredno dosegljive, kot je na primer problem »outsourcanja«.«

Kaj vas kot študenta v današnjem sistemu najbolj moti?

»Diktat kapitala, ki uničuje prihodnost celotnih generacij in nas sistematično spreminja v bedake.«

Pravite, da boste vztrajali, dokler ne boste dosegli vsaj nekega dogovora. Kakšni dogovori bi bili za vas še sprejemljivi?

»Kot že rečeno, gre za proces. Reči karkoli na tej točki, sploh v imenu kolektivnega političnega telesa, bi bilo prenagljeno in nesprejemljivo. Osebno pa lahko rečem, da brez konca »outsourcanja« ne grem nikamor.«