Kaj bo, kaj bo!?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. januar 2010 / 06:00

»Kaj bo, kaj bo!?« vpijejo tisti, ki vidijo vse slabo in se bojijo, da bo še slabše. »Saj bo, saj bo,« jim odgovarjajo vsega hudega vajeni in bolj prisebni. Jaz pa se ob tem sprašujem, ali je sploh mogoče vplivati na to, kako bo? Tisti, ki smo že malo starejši, smo živeli v režimu, v katerem se je verjelo, da je mogoče z družbeno akcijo spremeniti človeka in svet. Da so ga filozofi doslej le različno razlagali, gre pa za to, da ga spremenimo. In so ga res, v marsičem, le »kolateralna« škoda, zlasti tista v številu človeških življenj, je bila nesorazmerno velika. Znamenita OF slovenskega naroda si je v svojih temeljnih programskih točkah zapisala tudi, da bo spremenila slovenski narodni značaj. Tako se je zgodilo, a bi se najbrž tudi, če bi po 2. sv. vojni ves čas živeli v kapitalizmu in parlamentarni demokraciji.

Pred komunistično epizodo smo Slovenci stoletja živeli v družbi, v kateri se je po krščansko verovalo, da naša usoda pravzaprav ni v naših rokah, da nam je usojeno, kakor je, da je treba potrpeti, vse lepo prenesti in upati na najboljše. Da pa človek lahko že v svojem tuzemskem življenju z molitvijo in življenjem po zapovedih vere in Cerkve vpliva na to, kako se mu bo godilo na onem svetu po smrti; ali bo po krajšem ali daljšem čakanju v vicah končal v nebesih ali v peklu. No, ta vera je v naših ljudeh še vedno močna, saj boljšega odgovora na vprašanja o poslednjih rečeh kljub vsemu napredku ne poznamo.

Ne glede na stopnjo vdanosti v usodo je v nas slej ko prej prisotna želja, da bi vanjo pogledali in videli, kaj vse se nam še primeri – da bi vedeževali. Ta vera je bila zlasti močna v dneh okoli novega leta. Znana je zgodba, ki jo zapisal Valvasor v svoji Slavi, godi se pa tam nekje pri Volčjem Potoku – kako sta šli kmečki dekleti na sveti večer do bližnje mlake, kjer naj bi v mesečini na njeni gladini ugledali podobi bodočih ženinov. Hlapec, ki je vedel za njun namen, je splezal na drevo, da bi se jima prikazal – on. A je telebnil v vodo, dekleti pa sta se tako prestrašili, da sta zbežali, od strahu nato še zboleli in umrli. Gozd, kjer naj bi se to zgodilo, se od takrat imenuje Kurbin boršt. V Kuretu beremo, kako so hodila tudi dekleta v Poljanski dolini na sveti večer opolnoči z enakim namenom – da bi ugledale podobo bodočega ženina – pogledovat v korito ali škaf vode …

Ne predstavljam si, kako bi hodil danes kdo gledat v korito (kdo ga sploh še ima?), da bi na gladini vode kaj ugledal. Čisto možno pa je, da se s podobnim namenom zazremo v računalniški zaslon. Na svetovnem spletu je mogoče najti vse mogoče. Res vse? Vsak dan ali le na sveti večer? Nocoj opolnoči? Ta bi bila dobra: da bi se nekdo v zadnjih minutah silvestra in prvih novega leta usedel pred ekran, na njem pa bi se mu prikazalo vse, kar bi iskal. In potem bi še nam drugim poročal, kaj je videl. In kaj bi nas najbolj zanimalo? Ali bodo borzni tečaji v letu 2010 že kaj porasli? Bo šla tudi tovarna, v kateri dela dotični, v stečaj, on pa na cesto? Bo Karl Erjavec še minister in Borut Pahor prvi minister? Bodo JJ in njegovi res zborovali na slovenskih ulicah in trgih? Se bo na gradbišču škofjeloške obvoznice začelo s kakšnimi večjimi deli ali bo to še naprej začarana zgodba? Morda bi že nocoj ugledal, kdo bodo po volitvah jeseni 2010 naši novi župani? In kar je še takega … Toda: če bi bilo vse to mogoče zvedeti že nocoj, ali bi bilo potem novo leto sploh zanimivo? Po mojem ne; zvedeli bi namreč tudi vse slabo in ne le dobrega. Tako pa nam ostaja upanje, da bomo zdravi in vsaj nekoliko uspešni! S tem upanjem se poslavljamo od starega in prebujamo v novo leto … Saj bo, saj bo.