Drugi časi, druge vrednote (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. november 2011 / 06:00

Agata: »Zelo mirno kot bi govoril o vremenu, mi pove, da se bo odselil, da bomo prodali stanovanje, da bo on živel drugje in da se je tako odločil in bi bilo brez smisla, če ga pregovarjam, da ostane. Mislila sem, da me bo zadušilo, da bom umrla. Predstavljate si, da bi se še pol ure pred tem ljubili z možem, potem pa vam ta mirno reče, da odhaja? Vstal je iz postelje, se oblekel, mi rekel, naj ne zganjam teatra - ter odšel …«

Nič mi ni bilo jasno.

»Kako odšel?« sem jo nejeverno vprašala.

Z Agato sva se potem pogovarjali o tem, kako nemogoče je do konca spoznati človeka, s katerim celo živimo pod isto streho. Na glas je razmišljala o čudnih poteh ljubezni, ki človeka zaslepi in zato ne vidi 'kričečih opozoril', katera so postavljena naokoli. Povedala je tudi, da Usode bere še iz časov, ko je bila dijakinja, saj so ji zmeraj popestrile zajtrk.

»Tudi preko teh zgodb se vidi, kako se je naše življenje spremenilo, ustvarili smo si nove vrednote, ljudje smo postali drugačni. Mogoče se motim, vendar se mi zdi, da je v času moje mladosti družina kot vrednota še nekaj pomenila in da se takrat ljudje niso slepo predajali nagonu, kot to počnejo danes,« je razglabljala.

Nasploh je po tistem usodnem jutru, ko je mož odšel, veliko več razmišljala o sebi, o ljudeh, družini, čustvih … kot kadarkoli prej. Je že tako, da določene probleme vidimo šele tedaj, ko se obnje spotaknemo in si potolčemo kolena.

»Prav nobenih izkušenj nisem imela o tem, kakšna sta bila starša, sem že pripovedovala. Ne morem povedati, kako sama sem bila. Mož se je preprosto odselil in – ne čudite se, ko to pripovedujem - bilo je, kot bi za seboj za vedno zaprl vrata. Najhuje je bilo, ker je »odrezal« tudi pri otrocih. Obnašal se je, kot bi ne bila njegova. Nič več ga ni zanimalo. Povedala bom še tole zgodbo. Ko sva se srečala na sodišču, pa sem ga med jokom prosila, naj ne pozabi, da ima otroke, me je prijel za komolec, usedla sva se na klop in potem mi je dejal nekaj najbolj groznega, kar sem kdaj slišala. Veš, mi je rekel, Američani so pametni in jih zelo občudujem. Ko vidijo, da ne gre več, odidejo in se nikoli več ne vračajo. Enako bom tudi jaz naredil. Pika. Nič ni pomagal jok, res se je držal svojih načel kot pijanec plota …«

Agata je bila v nemogočem položaju. Slovenski – taki in drugačni – zakoni pač ne upoštevajo čudaško nastrojenih zakonskih mož. Kadar je le preveč tarnala, so ji rekli, da ima na voljo »vse pravne poti, prek katerih lahko izterja dolgove od bivšega moža«. Vzela je kredit, s katerim je poplačala njegove deleže pri obročnem odplačevanju. Konec meseca ji je, čeprav njena plača ni bila slaba, ostalo bore malo.

»Nekoč sem svoj žolč nad moškimi zlila na nekem internetnem forumu. Besede so kar vrele iz mene. Že naslednji dan sem dobila e-pošto, v kateri me je nekdo prosil, če si lahko izmenjava izkušnje. Podobno kot je meni ušel mož, je njega zapustila žena. Najprej sem mislila, da se nekdo šali, potem pa sva se s tem gospodom slišala po telefonu, šla na kavo … Ne morem reči, da se je med nama vnela silna ljubezen, ker bi ne bila iskrena. Postala sva pa zelo dobra prijatelja, ki si zaupata, si pomagata. Veste, to je včasih pomembnejše kot »ognjeniki čustev«, ki prej ali slej ugasnejo. Izidor je zelo dober človek, tudi otroka sta ga vzljubila, prav ganljivo je, kako se trudi, da jima nadomesti očeta, kateri se zanju skoraj nič več ne zmeni. Odločila sva se, da za zdaj še ne zaživimo skupaj, ker se mi zdi, da tega nisva sposobna ne on ne jaz. Pogosto pa smo skupaj. Ker je bil včasih aktiven športnik, nas spodbuja, da gremo v prostem času v naravo, na igrišča. Kamorkoli, da le ne čemimo med štirimi stenami. V dno srca me je ganilo, ko mi je prinesel denar, da sem lahko poplačala upnike. Izidor je zato, da mi je pomagal, prodal del vinograda. Zavedam se, da sem zaradi tega postala po svoje od njega odvisna, kar mi ni všeč, vendar v težkih trenutkih pes še muhe žre. Tolažim se, da bo jutri bolje in mu bom že kako poplačala dobroto.«

Agata je pred menoj razgrnila le majhne delčke svoje usode. Marsikaj je ostalo skrito, kajti kot sama pravi, v stiski človek počne stvari, katerih se pozneje iz dna srca sramuje. Je le ena od vsako leto večje množice žensk, ki so zaradi takih ali drugačnih razlogov morale pristati na ločitev. Redke so, ki po tem zelo usodnem koraku zaživijo tako, kot mislijo, da mora biti prav. Če gre že njim vse po sreči, so tu še otroci, ki ločitve staršev zlepa ne prebolijo. Brazgotine kot nepotrebno doto vlečejo za seboj skozi vse življenje. Na srečo se nekatere ženske, kot na primer Agata, trudijo, da na hude in težke trenutke počasi pozabijo tudi oni.

(Konec)