Ste se že odločili?

Svetopisemska resnica, da je veliko poklicanih, a malo izvoljenih, velja morda še najbolj pri volitvah prvega moža največje Cerkve na tem svetu. Katoličanov naj bi bilo več kot ena milijarda, a papež je lahko v danem trenutku le eden. Da bi postal rimski škof, mora biti človek rojen kot moški, biti krščen, postati duhovnik, potem pa še škof in kardinal. No, tako je danes. Kaj pa, če bi prišlo do atomske katastrofe, ki bi jo preživela le peščica katoličanov in med njimi le nekaj moških? Tedaj bi obveljalo enostavnejše pravilo: da mora biti kandidat za papeža moški in ta mora biti krščen – to je temelj, vse drugo je karierni balast. Pomislite: v tem primeru bi lahko papež postal tudi pisec teh vrstic … Bog nas torej še naprej obvaruj atomske in vsake druge velike nesreče!

Podobno enostavna je ta reč pri volitvah poslancev Državnega zbora Republike Slovenije. Edini pogoj je, da si državljan te države in da imaš tudi sam volilno pravico, se pravi, da si star najmanj osemnajst let. Spolne omejitve v tem primeru ni, kandidirajo lahko tudi ženske in vse več je izvoljenih. Vseh izvoljenih je sicer lahko največ 90, volilno pravico pa ima dobrih 1,7 milijona državljanov. Možnost, da te izvolijo, je torej v povprečju približno 1 proti 18.888. Majhna, zelo majhna, a vseeno bistveno višja od papeške. Človek bi pomislil, da se bo za kandidaturo odločil le cvet tega naroda, izbranci od izbrancev. A če pogledamo na kandidatne liste, vidimo, da je na njih res »vse sorte«. Nekaj je res sortnih ljudi, veliko je »alfa samcev«, najdejo pa se tudi taki, ob katerih človek ostrmi, zajame sapo in reče: od kod pa ta?! Zdi se tudi, da bi v primeru, če bi primerjali kandidatne liste od volitev 1990 do danes, že na prvi pogled ugotovili, da »sortnost« kandidatov vseskozi upada in da je letos najnižja doslej. Hkrati pa se število tistih, ki so pripravljeni kandidirati, ne zmanjšuje tako zelo. Pada torej kakovost, kolikost kandidatov pa ne. Kaj to pomeni? Po mojem kaže ta podatek na padec ugleda politike in politikov v tej družbi. Najmanj na to, verjetno pa je zraven še kaj drugega.

Spominjam se, s kakšnim zanimanjem smo v letih okrog 1990 spremljali rojevanje nove politike in politikov. To se je pokazalo tudi na prvih Glasovih prejah v letih 1988-92, ki jih je vodil Viktor Žakelj. Skoraj vsi gostje so bili politiki ali iz politike. Kot da bi bili to najbolj sortni ljudje. No, z leti se je vse skupaj normaliziralo, danes so med gosti tudi politiki. Postaja politika hkrati vse bolj stroka in vse manj povzpetništvo? Mislim, da ne. Pojavljajo se tudi mnenja, da bi morali zaostriti pogoje za vstop v politiko, zahtevati od kandidatov višjo stopnjo izobrazbe in mogoče celo »moralnopolitične« kvalitete. Zdravnik, ki je postal poslanec, mi je pred mnogimi leti zatrdil, da bi ne smeli kandidirati posamezniki, ki si niso ustvarili svoje družine; kako naj bi zastopali in vodili večjo družbo, če še družinske skupnosti ne zmorejo? To so različna mnenja, ustava pa je jasna: pravico biti voljen za poslanca ima vsak državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti.

In tako naj ostane. Demokracija je že po pomenu besede vlada ljudstva. Tega pa ne sestavljalo le izbranci, ampak vsi sloji. »En človek, en glas,« bi rekel rajni Milošević. Vsak ima samo en glas in tega se mu ne sme vzeti ali mu narekovati, komu naj ga da. Ko na volišču sede za mizo z glasovnico in pisalom v rokah, je državljan res suveren, obkroži lahko, kogar hoče. Po volitvah pa se bodo glasovi prešteli in dobili bomo oblast, kakršno smo izvolili in kakršno si v tem trenutku zaslužimo. Pojdimo torej volit in volimo po (svoji) pameti.