Krizni center Kresnička

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / petek, 25. november 2011 / 06:00

Krizni center Kresnička je na zunaj videti kot običajna, prijazna družinska hiša na robu Lesc. Mladi in celo otroci, ki se zatečejo vanjo, pa prihajajo iz okolij, ki so vse prej kot prijazna. Prihod v krizni center, kamor se je letos zateklo blizu štirideset otrok in mladostnikov, je le prvi korak.

»Ležala sem na tleh, hodil je po meni. Že nekaj let bolečine ob njegovem udarcu nisem več občutila. Ravno zaradi tega sem jih »fasala« največ, saj nisem jokala, ker me ni bolelo. Po pomoč sem se obrnila na socialno delavko. Ko je mami zvedela, se je začela name dreti, da bom tisto, kar sem si skuhala, tudi »požrla«, pa da bom že videla takrat, ko bo fotr prišel domov … Sreča zame, da smo imeli takrat doma psa. Peljala sem ga ven in mimogrede šla do sosede, ki mi je posodila telefon, da sem poklicala dva prijatelja, ki sta me potem tudi peljala v krizni center. Sprejeli so me in mi dali sobo. Ker pa mi starša nista hotela dati obleke, so mi v kriznem centru »zrihtali« tudi to. Poleg tega sem dobila še policijsko varstvo. Po manj kot enem mesecu so mi našli rejniško družino. Bila sem vesela, ker se mi ni bilo treba vrniti domov. Zdaj že šest mesecev živim pri rejnikih in sem vesela, da sem zbrala toliko poguma, da sem šla od doma,« je svojo izkušnjo opisala ena od deklet, ki so se znašla v kriznem centru Kresnička, ki v okviru Centra za socialno delo Radovljica že osmo leto deluje v Lescah.

Okoli štirideset otrok in mladostnikov na leto

Do oktobra letos so v Kresničko, kamor se zatečejo otroci in mladi, ki so se znašli v kriznih situacijah, sredi težav v odnosu s svojimi starši, učitelji, vzgojitelji ali vrstniki, sprejeli 33 otrok in mladostnikov. Kot vsa leta doslej so prevladovali mladostniki med 15. in 18. letom, deklet je bilo več kot fantov, večino pa so v Kresničko napotili delavci Centrov za socialno delo. Najpogostejši razlog za prihod: hude konfliktne situacije v družini ali okolju. Največ jih je ostalo teden ali dva, številni tudi po več tednov, čeprav je namestitev v kriznem centru v osnovi kratkotrajna oblika bivanja otrok in mladih, ki se zatečejo tja. »Do podaljšanja namestitve pride po posvetu strokovnih delavcev kriznega centra in strokovnih delavcev centrov za socialno delo takrat, ko ugotovimo, da je v dani situaciji to za mladostnika najboljša možna rešitev. Seveda se morajo s to rešitvijo možnostjo strinjati tudi mladostniki in aktivno sodelovati pri reševanju svoje situacije. V večini primerov so tudi starši po dogovoru soglašali s podaljšanjem bivanja,« pojasnjuje vodja Kresničke Srečko Javornik. Iz Kresničke se jih je letos nekaj manj kot polovica vrnilo v matične družine, desetina je odšla v rejništvo ali stanovanjske skupine, za druge so našli različne druge rešitve.

Prihajajo od vsepovsod

Nekaj časa je kazalo, da je hiša najbolj polna proti koncu šolskega leta, a je v zadnjih letih živahno tudi julija in avgusta, med šolskimi počitnicami. Kot pravi Javornik, takrat mladi ostajajo v Kresnički celo dlje kot sicer, verjetno zato, ker nekatere druge inštitucije v tem času ne delajo. »Posebnost zadnjih dveh let je tudi dejstvo, da v Kresničko prihaja bistveno več otrok od drugod, pa tudi otrok tujcev, ki živijo v Sloveniji. Morda jih radi napotijo k nam zato, ker imamo urejene tudi druge dejavnosti – od spremstva v šolo in učne pomoči pa številne druge dejavnosti. In pogosto je morda bolje, če so tudi fizično umaknjeni iz bivalnega okolja, iz katerega so morali oditi,« še pojasnjuje.

Mlajši ko so otroci, bolj stresen je odhod iz družine

Situacije, zaradi katerih se otroci in mladostniki znajdejo v Kriznem centru, so različne. Tistim, ki se znajdejo v njem, nikakor ni lahko. Mlajši ko je otrok, večji stres predstavlja odhod v krizni center. In če se mladostniki najpogosteje za prihod odločijo sami, se majhni otroci težko ločijo od staršev, ne glede na to, kako hudo je doma. »Starši so starši in otroci jih imajo radi. Mlajši k nam ponavadi pridejo na pobudo Centrov za socialno delo in zanje je odhod zelo stresen dogodek. Pri mladostnikih pa prihod v Kresničko ponavadi pomeni olajšanje in pozitivno izkušnjo. Pridejo prostovoljno, počutijo se varne, mi pa jim pomagamo in jih podpiramo pri njihovih odločitvah. Večina pri nas ne ostane prav dolgo, pa se vseeno trudimo, da jim predvsem pokažemo drugo izkušnjo od tiste, zaradi katere so prišli k nam: da je probleme mogoče reševati konstruktivno in da se je treba izogibati nevarnim situacijam.«

Čeprav ostanejo le nekaj tednov, iz Kresničke hodijo v šolo; če so iz okolice, jih vozijo tja, kamor so hodili do odhoda od doma. Tisti, ki so bolj od daleč, gredo kar v bližnjo osnovno šolo v Lescah, kamor jih pospremijo delavci iz Kresničke. Starejši se sami odpeljejo v srednje šole. »Naše delo ves čas poteka v sodelovanju z drugimi institucijami – v prvi vrsti s Centri za socialno delo, šolami, zdravstvenimi institucijami, policijo in nevladnimi organizacijami,« še poudarja Javornik.

Življenje, kot bi moralo biti doma

Sicer pa dinamična skupnost, čeprav mladi ves čas prihajajo in odhajajo, funkcionira po vzoru velike družine: občutek domačnosti daje že sama stavba, običajna »družinska« hiša z vrtom ob cesti, ki vodi v center Lesc. Prijazen pozdrav na vratih, copati za goste in stanovalce v predsobi, dnevna soba s televizorjem, kavčem in knjigami, pa kuhinja, kjer se vsak dan kuha kosilo in pripravljajo drugi obroki. V štirih sobah je skupaj šest postelj. Srečko Javornik pravi, da se mladi po večini kar dobro razumejo med seboj. »Seveda pride do trenj, ne smemo pozabiti, da žrtve nasilja tudi same pogosto reagirajo z nasiljem do drugih. Ampak strokovni delavci smo ves čas tu in komunikacija med stanovalci je ponavadi dobra. Zanimivo je videti, kako znajo starejši nekako samoumevno poskrbeti za mlajše, ki se znajdejo tu …«

Vsaka zgodba je posebna

V Kresnički je zaposlenih 5 strokovnih delavcev, ki jim pomagajo tudi prostovoljci. Ti se vsak dan srečujejo s stisko otrok in mladostnikov, ki so zaradi nevzdržnih razmer morali od doma. »Zgodba vsakega od tistih, ki pridejo k nam, je posebna, posebni so otroci, za katere skrbimo, in normalno je, da po končanem delovniku ne moremo zapreti vrat za seboj, oditi domov in pozabiti na vse, kar se nam je v Kresnički dogajalo. Zato je za nas, ki tu delamo, tako zelo pomembno, da ločimo strokovne pristope od zasebnih ravnanj. Imamo redne mesečne supervizije, na katerih se pogovarjamo o svojem delu, občutjih, stiskah in dilemah, ki jih doživljamo. Vprašanje, ki si ga večina od nas najbolj pogosto zastavlja, je: »Ali sem naredil vse, kar je bilo mogoče?« Stvari se namreč ne rešijo vedno tako, kot si želimo. Pomembno je skrbeti za lastno psihofizično zdravje, prav je, da si človek najde svoja zadovoljstva, ima družino … Podobno je tudi s prostovoljci, ki pridejo in pomagajo v Kresnički. Strokovni delavci redno spremljamo njihovo delo, poskušamo jim biti v oporo in pomoč.«

Vedno bolj ozaveščeni

Javornik je zadovoljen, da je Kresnička v lokalnem okolju dobro sprejeta. Prihajajo prostovoljci, najdejo se donatorji, sosedje jih sprejemajo z razumevanjem in naklonjenostjo. Krizni center je iz leta v leto bolj prepoznaven v javnosti. »Ne smemo pozabiti, da so poleg centrov za socialno delo v zadnjem času prav otroci in mladostniki tisti, ki prepoznajo svojo stisko in poiščejo pomoč. To kaže tudi na to, da so bolj ozaveščeni, da se o problemih govori v šoli in da veliko lažje naredijo prvi korak.«