Skrivnosti na poti

»V večernem mraku nekje zunaj New Yorka, razgledna točka, od / koder lahko z enim samim pogledom zajameš domove osmih / milijonov ljudi. // Velemesto tam čez je dolg, svetlikajoč se zamet, spiralna / galaksija, gledana od strani. // Znotraj galaksije potiskajo skodelice kave čez pult, izložbe / prosjačijo mimoidoče, mrgolenje čevljev, ki ne puščajo / nobenih sledi. // Plezajoče požarne stopnice, vrata dvigal, ki se drse zapirajo, / za vrati s policijskimi ključavnicami nenehno plimovanje / glasov. // Sključena telesa kinkajo po vagonih podzemne železnice, / naprej drvečih katakombah. // Vem tudi – brez statistike – da prav zdaj tam čez v neki sobi / igrajo Schuberta in da so za nekoga ti toni resničnejši od / vsega drugega.«

 

Gornji odstavek je v prozno obliko prepisana prva pesem iz pesnitve Schubertiana. Objavljena je bila v zbirki Pregrada resnice (1987), njen avtor je švedski pesnik Tomas Tranströmer. Za njeno objavo na tem mestu so vsaj trije razlogi: ker je dobra pesem; ker se je njen avtor rodil pred osemdesetimi leti; ko jih je 15. aprila dopolnil, seveda še ni vedel, da bo že oktobra 2011 dobil letošnjo Nobelovo nagrado za književnost. Pri Študentski založbi imajo dober nos. Že pred 13 leti (1998) so v zbirki Beletrina izdali izbor njegovih pesmi v knjigi Napol dokončana nebesa (prevedla Maja Caserman), lani pa še preostale pesmi v knjigi z naslovom Skrivnosti na poti (prevedla Mita Gustinčič Pahor). Obe knjigi, v katerih so tako rekoč vse njegove pesmi (»le« okrog dvesto jih je izšlo v 13 zbirkah), so izdali zato, ker so »izvohali«, da je vrhunski pesnik. Njegovo švedščino govori le en promil prebivalcev tega sveta, slovenščino, v kateri jih imamo, še manj. A tisti, ki imamo radi poezijo, smo jih lahko ravno po zaslugi založbe in teh dveh knjig brali, že preden je postal nobelovec in ne glede na to. No, dober občutek je pa vseeno, ko vidiš, da sta založba in ti kot njen bralec nekako pred časom, pred trendom, ki je zdaj potrjen tudi globalno.

V čem pa je pesnikova edinstvenost v tej globalni potrjenosti? Odgovor najdemo v spremni besedi prve od obeh knjig. »In tisto, kar dela Tranströmerja edinstvenega, ni to, kar pravi, temveč ton, način upovedovanja, glasba in metafora. Njegove besede so običajne, vendar jih neko magično vezivo povezuje na neki nov način: 'Nataknem si sončna očala. / Ptičje petje potemni.' Ali: 'Resnica leži na cesti. / Nihče je ne vzame za svojo.' Njegove metafore so prav tako nabite s pomenom kot Tegnerjeve (švedski pisatelj) besede 'žar jerebikinega grozdja', v katerih je le-ta združil sever in jug.« Ste v njegovem načinu upovedovanja začutili New York, v katerem nekdo tudi zdajle igra Schuberta?

Preberimo namesto komentiranja raje še nekaj njegovih pesmi. Meni je bila še posebej všeč pesnitev O zgodovini (Zveni in sledovi, 1966). Iz nje navajam zadnje tri pesmi. Tretja: »Goethe je leta 1926 preoblečen v Gida odpotoval v Afriko / In videl vse./ Nekateri obrazi postanejo jasnejši od vsega, kar vidijo po smrti. / Ko so prebrali dnevne novice iz Alžirije, / se je pokazala velika hiša, ki je imela vsa okna zatemnjena, / vsa, razen enega. In v njem se je videl Dreyfusov obraz.« Četrta: »Radikalec in Reakcionar živita skupaj v nesrečnem zakonu, / ustvarjena drug od drugega, odvisna drug od drugega. / A mi, ki smo njuni otroci, se moramo osvoboditi. / Vsak problem kliče po svojem lastnem jeziku. / Kot sledilni pes pojdi tja, kjer je hodila resnica.« In še peta: »Na travniku, nedaleč od naselja, / že nekaj mesecev leži pozabljen časnik, poln dogodkov. / Stara se, z nočmi in dnevi, v dežju in soncu, / in že skoraj postaja rastlina, zeljna glava, združuje se z zemljo. / Tako kot se ti počasi preobražaš v spomin.« A ni tista o Radikalcu in Reakcionarju tudi pesem o »naprednih« in »nazadnjaških« Slovencih?

Sneži

 

Pogrebov je

vse več in več

kot obcestnih znakov,

ko se bližaš mestu.

 

Pogledi tisočih ljudi

v deželi dolgih senc.

 

Nek most se gradi

počasi

naravnost v vesolje.

 

Velika uganka, 2004