Gibanje za preživetje, ne za rezultate

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sreda, 23. november 2011 / 06:00

Znani in šport: Andrej Šubic, zdravnik družinske medicine iz Poljan, se že celo življenje ukvarja s športom in rekreacijo.

Letos ste pretekli maraton v New Yorku, cilj številnih rekreativcev. Tudi za vas?

»Letos sem pretekel NY-maraton. Ampak moja zgodba je nekoliko drugačna. To ni bil moj življenjski cilj. Celo več. Vedno sem govoril, da tečem in se gibam za preživetje, ne za rezultate in dosežke. Med take nenačrtovane podvige je spadal tudi maraton, kjerkoli in kadarkoli. Še vedno mislim, da je preteči maraton več, kot je zdravo za navadnega človeka. Tako kot ni zdrav vrhunski šport, tudi maraton ni! Je pa zanimiv in pokaže skrajne (po mojem mnenju velja to za večino ljudi) zmogljivosti, ki jih še preneseš. Pravzaprav sem se počutil na njihovem robu in verjetno se zato toliko govori o maratonu.«

Torej je bil to vaš prvi? Rezultat verjetno ni bil v ospredju?

»Da, bil je moj prvi maraton, ne vem če edini, a za vnuke bo ta rezultat kar ostal. Ne vem, če ga bom poskušal izboljševati. Saj ne da bi trpel, ampak za zdaj ne čutim posebne potrebe po hudem treningu. Upam, da se bom spet vrnil na zdravo tekanje za preživetje in na razdalje tam okrog deset kilometrov.«

Kako to, da ste se sploh odločili za udeležbo? V čem se vam je zdel maraton v New Yorku poseben?

»Preden se je moj nečak odločil, da gre na NY-maraton, nisem vedel, da je ta tek kaj posebnega. Potem so se vsi čudili, da sem se odločil kar zanj, treba je bilo imeti srečo pri žrebu. Vsi so me strašili pred razdaljo, ki se je bom lotil, in počasi je raslo v meni spoštovanje in strah do maratona. Newyorški je morda poseben v energiji. Američani so strašni motivatorji, navijajo zate, kot bi te poznali. Če imaš napisano na majici ime, te kličejo po imenu, spoštljivo te pogledajo, ko nosiš vrečko s štartno številko in potem ko dan po maratonu racaš po mestu. Fascinira že prvi dvokilometrski most, prek katerega tečeš iz Staten Islanda v Brooklyn, in potem drugih pet mostov, kjer edino ni navijačev in si prepuščen sebi, klancu (vsi mostovi so napeti) in vetru. Drugje ti pomaga dvomilijonska množica in res tečeš na emocije, svoje in njihove. Ob največjih krizah proti koncu te premakne, ko začutiš, da je množica kričala prav tebi, da si dober, da dobro izgledaš (sam se počutiš čisto drugače), da si ga skoraj naredil; svoje lesene noge premakneš hitreje, se nagneš naprej in poženeš svoje telo še zadnjih petsto metrov. Moji navijači so mi pomenili vmesni cilj in dajali energijo za zadnjih deset kilometrov. Za nekaj sto metrov jo dobiš iz njihovega navdušenja in skrbi. Čeprav si v cilju dobro uro in pol za zmagovalcem, navijači dajejo tekačem energijo enako kot na začetku. Nastane močno medsebojno spoštovanje med navijači in tekači in iz sebe iztisneš še zadnje moči. Zato vsi gredo do roba svojih zmogljivosti, morda kdo celo čez.«

Vaša rekreacija pa ni samo tek.

»V zadnjem času res največ tečem in hodim. Gibam se skoraj vsak dan, če sem le doma. Če drugega ne, kosim okrog hiše. Veselim se lepih dni na kolesu, predvsem po Škofjeloškem hribovju, moja generacija je generacija smučanja in nisem se ji izneveril. Stari vrh je zame zimska telovadnica v naravi, v mladosti sem seveda igral nogomet, treniral in bil trener košarke in namiznega tenisa, tudi moda tenisa me je pošteno potegnila vase in rad sem odigral kakšno dobro partijo na sindikalnih tekmah, vmes pa hoja po bližnjih hribih, včasih tudi tek nanje. Ko razmišljam, kaj me je za šport najbolj navdušilo, so to smučarski skoki pri devetih letih v Poljanah, nogomet pod šolo, svetovno prvenstvo v košarki leta 1970 in Mini Spent 1975 v namiznem tenisu v Ljubljani.«

Se tekmovanj redno udeležujete?

»Sam si tega ne priznam najraje, vsi, ki me poznajo, pa vedo, da v bistvu rad tekmujem. Poskušam vse, da čim večkrat zmagam, ampak zato, da iztisnem vse iz sebe. V ligi igram namizni tenis s krajšimi prekinitvami 35 let in boljši od mene pogosto izgubijo (predvsem mladi), ker se zelo osredotočim na igro. Predvsem pa poskušam, da sem vedno »lačen« gibanja in potem je vse veliko lažje.«

Kakšne so vaše izkušnje s poškodbami?

»Razen občasnih zvinov gležnjev pri košarki in odbojki (na njej smo se največkrat pomerili v družini, vsi trije otroci so radi igrali, žena pa jo je v mladosti intenzivno trenirala) nisem imel nobenih poškodb vse do … pretiravanja za maraton. Še tu sem se zelo pazil, le za ogrevanje in raztezanje sem bolj len. Mesec in pol pred tekmo sem dobil vnetje Ahilove tetive in potem sem samo še počival in gonil sobno kolo. To je bila zame še ena potrditev, da je maraton več, kot zdrav človek zlahka prenese, je pa seveda svojevrsten užitek morda prav zaradi meje, do katere pripelješ svoje telo.«

Vaši naslednji športni izzivi?

»Da pretečem en počasen krog v Gorajtah in najdem čas za naslednjo pink ponk tekmo, pa priložnost za kakšen tenis bi bila dobrodošla, pa letno karto za Stari vrh moram kupiti …«

Še vprašanje za konec. Ste zdravnik. Kakšen je vaš nasvet rekreativcem?

»Šport je zelo zdrav, če ne pretiravaš. Prisegam na pestrost, ne preveč naenkrat, in pogostost. Svojim pacientom svetujem najmanj petkrat na teden živahno hojo v hrib pol do ene ure ali pameten nadomestek, da ni dolgčas. Tudi skupinske vadbe, ki te prisilijo v red, se mi zdijo dober razlog za premik s kavča. Rekreativno tekmovalni šport, kot ga razvijajo(mo), pa ni zdrav. Poškodbe so pogoste, znanja o postopnosti ni, posega se po različnih dodatkih, ki jim ne poznamo niti sestave, kaj šele učinka, zasvojenost, ki je sicer boljša kot kaj drugega, normalno pa ni. Tako so preresni tekmovalci med rekreativci pogosti obiskovalci ambulant in kar neprijetni, ker se jim s sanacijo poškodb tako mudi, kot se jim je prej pri športu. In smo v začaranem krogu. Včasih celo rečem: 'Šport ni zdrav.' Ampak bolj v šali.«