Špik v srce

Kazalo je na navaden trening, na katerem sva s prijateljem bolj klepetala kot pa se osredotočala na vadbo. Med nami, rekreativnimi športniki, je beseda trening vedno zvabila posmeh na ustnice. Pri nas gre bolj za vadbo, telesno vadbo, se sliši manj resno oziroma se sliši našim letom primerno. Trenirajo tisti, ki si radi pripnejo številko na hrbet in se imajo za tekmovalce, in seveda tisti, ki od treningov živijo.

In ker je jesen krasen letni čas za kolesarjenje po čudoviti naravi, je kazalo, da bo dan, kakršnih ne pozabiš kar tako. Res ga s prijateljem ne bova dolgo pozabila. Kilometri so ostajali za nama in pred nama je bila pot postlana z odpadlim listjem zlato rumenih odtenkov ter sem in tja kakim kostanjem, žirom ali želodom. Jesenski gozd si zasluži fotoaparat in si zasluži spominsko kartico v naših dušah. Predebatirala sva skoraj celo pravkar preteklo kolesarsko sezono in bila soglasna ob ugotovitvi, da vsak preživeti dan na kolesu v mesecu novembru spada pravzaprav med darila. Obetal se je lep popoldanski izlet, vse dokler nisva koles pognala v galop, da bi si malce bolj ogrela srca. Po nekaj metrih je prijatelj nepričakovano zaostal. Ozrl sem se in bil je sklonjen nad balanco, z desno roko se je držal na predelu, kjer naj bi imel srce tudi on, ki sem ga večkrat zmerjal, da je brezsrčen, ko me tako zapušča že pri vznožjih klancev. Vrnil sem se z vprašanjem, kaj se dogaja, on pa mi je odvrnil, da ga je tako sunkovito špiknilo v predelu srca, da bi kmalu padel s kolesa od bolečine. Pogledal sem na njegov merilnik srčnega utripa, ki pa ni kazal nepričakovanih številk. Čez čas sva nadaljevala, bolečina je popustila. Dejal sem mu, naj spremlja številke srčnega utripa na merilniku, ki ga je imel na krmilu. Ves čas je bil njegov pogled na merilniku in v trenutku sva pozabila na razglede, ki jih ponuja lep jesenski dan. Prijatelj je pričakoval naslednji »špik«, jaz pa sem se naglas spraševal, kaj bi to lahko bilo. Potem, kilometre kasneje sva se odločila spiti čaj v obcestni kavarni. Prijatelj ni mogel s kolesa. Ni mogel dvigniti noge, da bi razjahal bicikel. Skozi zobe mi je skušal dopovedati, da ga je spet špiknilo in ga še drži, drži in zgrudil se je. Nisem ga upal dvigniti, nisem upal storiti ničesar. Obstal sem in ravno, ko sem hotel tvegati ali pa začeti klicati prvo pomoč, je vstal kot bi nič ne bilo. Minilo ga je v sekundi prav tako, kot ga je v sekundi tudi špiknilo.

Pila sva čaj in seštevala najine kolesarske kilometre z napori ob sončnem vročem vremenu, dežju, vetru, mrazu, klancih in spustih, skupaj z najinim »emšom« in prišla do sklepa, da je treba več pozornosti posvetiti zdravju oziroma preverjanju zdravja. Nisva mogla ugotoviti, kaj ga je špiknilo v srce, a kot je dejal, ni mogla biti Amorjeva puščica. Bilo je opozorilo, da mora k zdravniku. Storil je ravno to. Čez teden dni ga je osebni zdravnik poslal na Golnik na obremenitveni test, ki naj bi pokazal nekaj ključnih rezultatov o njegovem zdravju. Njegov strah je bil ogromen. Pričakoval je, da bodo testi pokazali, da mora zmanjšati ali celo opustiti kolesarjenje ali pa celo vse druge fizične napore, in to že na pragu petdesetih. Ko se začne govoriti o tem, nastane sum, da je tudi z zdravim človekom, ki se prekomerno obremenjuje na rekreaciji in ima več kot 35 let na življenjskem števcu, nekaj narobe. No, obstaja večja možnost »okvar«. Pride čas za »prvi servis«, kot je to poimenoval prijatelj. Prijatelj je zdržal obremenitveni test, ki se je izvajal celo na kolesu, in zdravnik mu je podal mnenje, da je z njim vse v redu. Od kje »špik«, mu ni znal točno razložiti, ker ni nujno, da je bil povezan s srcem. Prijatelj je priznal, da je pač najprej pomislil na srce, ker ga je zabolelo tam, kjer mislimo, da imamo srce. Lahko je bila le bolečina v kaki mišici, ki pa je daleč od srca … Pa vendar, zdravnik ga je pohvalil, da se je odločil za pregled, ki ga priporoča vsem, ki se redno ukvarjajo z športno rekreacijo. Še najbolj pa tistim, ki so se dokaj pozno začeli z njo ukvarjati. To so tisti, ki na primer 35 let ali več niso počeli ničesar, zdaj pa se rekreirajo redno z največkrat nenormalnimi obremenitvami!