Vinske bravure

Danes je ravno sveti Martin, iz mošta je torej že naredil vin'. In pred Martinovo nedeljo bi se res spodobilo napisati kaj o vinu. Priložnost kot naročeno nam daje založba Modrijan, ki je prav v dneh pred vinskim praznikom izdala knjigo z naslovom Vinske bravure in podnaslovom O podobi vina ter njegovih snovnih in duhovnih poteh skozi našo zavest. Avtor te zajetne in bravurozne monografije je publicist Drago Medved, nekdanji črkostavec, novinar in urednik, napisal je več kot 20 knjig, od tega sedem vinskih. Meni se je (kot nekdaj pogostemu obiskovalcu naše nekdanje prestolnice) zapisal v spomin z monografijo Slovenski Dunaj iz leta 1995.

Mogoče kdo povpraša, zakaj pisati o vinu v časopisu, ki pokriva deželo, ki sploh ni vinorodna? Zato, ker ga tudi Gorenjci radi malo popijemo. Tisti, ki ga preveč, so zdaj v hudi nemilosti, podobni tisti, v kateri so se pred leti znašli kadilci. No, resnici na ljubo, se ta nemilost nanaša predvsem na tiste, ki pijani sedajo za volan. Te pa je opredelil že Konfucij, davno pred avtomobilsko ero: »Za pijanost ni krivo vino, temveč tisti, ki ga pije.« Medved doda, kar sledi. »Vinska trta in vino sta bila ustvarjena človeku v veselje in ne v pogubo. V današnjem svetu nezmernosti, pa tudi povečane skrbi za zdrav način življenja, je prav, da zastavimo besedo o vinu na način, ki naj pomaga odpirati še preveč zaprta vrata in odstirati zastrte zavese na oknih naše (ne)ozaveščenosti. Zakaj beseda o vinu? Predvsem zato, ker smo zgodovinsko umeščeni v prostor, kjer je tradicija gojenja vinske trte in pridelovanja vina stara že več tisoč let. Prav je, da jo spoznamo in se seznanimo z njeno vsebino in številnimi sporočili. Toliko jih je in tako bogata so, da sodijo v okvir splošne razgledanosti vsakega človeka, izobraženca še bolj. Živimo v času, ko še posebej velja, da se mora človek najprej pobrigati sam zase. Na vseh področjih. Tudi pri učenju tega, kaj daje vase v obliki hrane in pijače. To so pomembni vsakodnevni posegi v našo notranjost, pa ne le z vidika fiziologije hrane in naše notranjosti v smislu prebavnega trakta, temveč tudi v smislu duševne in duhovne zapolnitve naše druge, nevidne notranjosti. Ko hranimo telo, hranimo tudi dušo, a pri tem že vemo, da ga moramo hraniti tako, da ga bomo krepili, ne pa ogrožali. Enako je z vinom. Če ga ne poznamo in ne razumemo, bomo hodili drug mimo drugega. Celo obsojali ga bomo za nekaj, kar se ga ne tiče. Danes ima javna podoba vina pri nas dve plati: pozitivno in negativno. V pozitivni podobi je vino pijača za odgovorne in trezne ljudi, v negativni pa je zgolj alkohol, ki ga je treba preganjati. Morda bo to razmišljanje prispevalo kamenček v mozaiku sestavljanja pozitivnejše plati gledanja na vino, pa ne zato, ker bi hoteli biti advokat vinu, temveč zato, ker bi si človek kot razumno bitje lahko mirne vesti privoščil vsaj obširno informacijo o tej kulturi, če pa si bo potem še kozarček vina, pa naj bo prepuščeno njegovi osebni, predvsem pa trezni presoji.«

Medvedove Vinske bravure so lepo berljive, hkrati pa vsebujejo vse, kar mora imeti strokovna monografija: seznam slovenskih vinorodnih dežel in njihovih okolišev, podokolišev, ožjih okolišev in vinorodnih leg, pa seznam literature, imensko kazalo, vire slikovnega gradiva. Krasijo jo fotografije avtorja in Toma Jeseničnika. Posebej zanimive in dragocene so številne zgodbe iz človeške in vinske zgodovine. Kdo bi si mislil, da je oboje tako prepleteno. »Vino je bilo v smislu časti ali kot simbol nacionalne identitete večkrat pred resnimi preizkušnjami. Večji vojni posegi v prostor in čas niso prizadeli samo človeka, temveč tudi njegovo naravno okolje. V srednjem veku je tridesetletna vojna zelo prizadela tudi obdelovanje vinogradov, v še večjem obsegu pa prva in druga svetovna vojna. V tistih časih pa so vinogradniki oziroma vinarji na vinske steklenice dajali napačne in namerno zavajajoče etikete, da so pravo vsebino obvarovali pred zlorabo oziroma krajo in celo uničenjem. Tako je med drugo svetovno vojno Hitler dobro vedel, kaj pomeni francosko vino kot vojni plen, čeprav ga je osebno imel za vulgarni kis. Mimogrede, to je eden od indikatorjev firerjevega značaja. Znani avtor knjig o hrani Abbot Joseph Liebling je zapisal: 'Noben normalen človek se ne more povsem ogniti zadovoljstvom opoja in noben asket ne more veljati za popolnoma zdravega. Hitler je bil arhetip asketskega človeka. Ko so ga Nemci videli, kako v pivnici pije vodo, bi morali vedeti, da takemu človeku ne smejo zaupati.'« Mar ne velja enako tudi za nekatere od naših gorečnežev, ki bi radi iz vina naredili vodo?