Prvega ne pozabiš nikoli

Prvič je vedno nekaj posebnega. Prvič je v naših življenjih najbolj pogosto omenjen, ko se to nanaša na »prvič«. S kom si prvič in kako je bilo. Tisti, ki ste pomislili na prvo izkušnjo z nasprotnim spolom (ali tudi z istim spolom, da ne bo zamere), imate dokaj prav, ker jaz, ko slišim besedo prvič, najprej pomislim, če se še spomnim ..., kakšno kolo je bilo, ko sem prvič zapustil dvorišče in se zapeljal ulicam naproti. Kako je bilo, ko sem prvič v dar dobil pravo žogo. Bila je nogometna, jasno, in dolgo sem moral čakati, da sem dobil še košarkarsko. Vmes je bila še vaterpolska, a je služila bolj za okras.

Pri rekreaciji in v življenju, kakršnega živim, je beseda 'prvič' povezana s Triglavom, maratonom Franja in Ljubljanskim maratonom. Pišem o tem trojčku, »svetem rekreacijskem gralu«, ki ga mi, rekreativci, tako želimo ovekovečiti na primer vsaj v treh okvirjenih fotografijah oziroma z medaljami ali startnimi številkami ali kamnom z vrha našega očaka. Ni lahko poseči po njem. Sliši se, da bi šlo s precej treninga, a ko se človek loti, hitro zve, da mora biti športna rekreacija njegova druga služba, če hoče imeti gral za pasom.

Do danes nisem še spoznal junaka, ki bi trojček imel v vitrini, škatli starih tekaških copat, v albumu ali v sebi, v duši, srcu ali glavi. Vem, da obstajajo, in vem, da bom laže našel takega človeka kot pa sam osvojil želeno lovoriko. V besedilu poleg tega so besede, ki govorijo o vtisih človeka, ki je prvič pretekel Ljubljanski maraton. Prvič. Proti začetku poletja sem spoznal človeka, ki se je eno leto pripravljal za kolesarski maraton Franja. Pravzaprav je deset let govoril, da se bo nekoč pripravil in prevozil vse tiste kilometre. Potem, kot je rekel, je nekega dne dozorel. Pravil mi je, da se točno spomni, kdaj. Po napornem dnevu v službi se je v lepem spomladanskem popoldnevu nekje med tovarno in parkiriščem ustavil. Na hitro je začel šteti dneve, kdaj je nazadnje nekaj naredil prvič. Ni se mogel spomniti, kdaj je nazadnje kakšno stvar naredil prvič. Prej se je spomnil pesmi Andreja Šifrerja, ki nosi tak naslov, kot pa kdaj je on osebno nazadnje naredil kakšno stvar prvič … Kdaj so se mu zadnjič lesketale oči, kdaj je zadnjič v sebi prižgal plamen, vsaj plamenček. Ni se mogel spomniti. V tistem kratkem trenutku premišljevanja med tovarno in parkiriščem se je moral umakniti kolesarju, ki je v sijaju svoje kolesarske opreme in sijoče specialke brzel po poti. Njegov pogled je sledil kolesarju, vse dokler ga ni požrl ovinek. V tistem trenutku se je odločil, da bo prekolesaril Franjo, prvič v življenju. Ni imel ne kolesa ne kolesarske opreme, imel je samo prebujeno deset let staro željo, čir na želodcu in petnajst kilogramov preveč. Imel je še izdaten kredit in službo pod vprašanjem, imel je še cel kup težav in problemov, a tisti plamen se je vžgal kot z bencinom polit. V slabih dveh letih mu je uspelo. Ni bil ponosen nase, ker kot mi je pravil, bi to moral narediti že vsaj pred desetletjem, bil pa je zadovoljen, da je prišel do meje, ki jo je znal prestopiti. Brez odrekanj ni šlo, a ta odrekanja so na kolo spravila še njegovo ženo in starejšo hčer, ki je iz pubertete zavila naravnost med strastne kolesarke. Problemi so ostali, a kot pravi, problemi so, problemi bodo, k… jih gleda. Čir je pozaba, prav tako kot odvečni kilogrami, specialko pa spolira vsak drugi dan. V službi se je obdržal, ker s svojo dobro voljo, motivacijo, drži kolektiv nad gladino in …

Če ste se prebili skozi vrstice, potem verjetno premišljujete, kdaj ste nazadnje kaj naredili prvič. Lepo, če ste se tudi spomnili prve ali prvega. Najlepše pa se mi bo zdelo, če vas bodo moje besede premaknile na pot doseganja dolgoletne želje ali vam bodo prižgale plamenček, ki vas bo ogrel s popolnoma novo idejo o nečem, kar boste storili in boste potem zadovoljni.