Malar pa ja ne boš (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 6. november 2011 / 06:00

»Včasih je bilo tako, da smo bili bolj navajeni potrpeti. Pa se prilagajati, ko smo videli, da ne gre več. Moja žena je znala z denarjem, tudi otroke je zelo lepo vzgojila, ves čas je samo delala in delala, redkokdaj si je privoščila malo počitka. Še televizijo smo kupili dokaj pozno, ker je menila, da je sedenje pred njo sama izguba časa. O delu sva se lahko pogovarjala ure in ure, drug o drugem pa pravzaprav nikoli …«

Precej časa sva se pogovarjala o drugačnosti. O tem, kako se tisti, ki niso točno taki kot drugi v družini, počutijo.

»To je zelo težko vprašanje,« se je nasmehnil Jože in stavit bi šla, da je tudi za spoznanje zardel. Potem se je opravičil, da ni bil pripravljen, da bi na tako globok način razkrival svoje misli, občutke, hrepenenja. Pustila sem mu, da se je sam odločil.

»Že kot otroku mi ni bilo lahko, saj sem se nenehno trudil, da bi me razumeli. Kos lesa mi, na primer, ni pomenil le kurjave, v njem sem videl žile, barve, poezijo. Če bi pred desetletji o tem, kar vidim in čutim, spregovoril na glas, bi me imeli za trčenega in v najboljšem primeru bi me zaprli v norišnico,« se je poskušal pošaliti.

»Spominjam se nekega deževja, prestopili so potoki, malo pod hišo, kjer so izvirali studenci, se je gladina narasle vode nevarno dvigovala vse do hišnega praga. Stal sem ob oknu in strmel v čudo narave, voda, ki nam je grozila, me je strašno prevzela, v njej nisem videl nevarnosti, videl sem mogočno lepoto, strast … Oče me je naganjal, naj se oblečem in grem z njim, da narediva nasip, jaz pa se nisem mogel premakniti. Ko me je z dlanjo lopnil po rami, se mi je zdelo, kot da sem se prebudil. Skoraj bi si upal reči, da se me je v tistem trenutku oče ustrašil.«

Prav posebno zadoščenje je doživel, ko se mu je rodil prvi vnuk. Bil ga je neizmerno vesel, saj je upal, da mu bo delal družbo in mu zato kot upokojencu ne bo dolgčas. Ni se pa nadejal, da je fant prinesel na svet njegove gene, saj je že zelo zgodaj pokazal, da rad slika in da mu mešanje barv sploh ni tuje.

»Zmeraj, ko je priracal po stopnicah, je s seboj prinesel barvanko. Sedla sva za mizo in potrpežljivo sem ga opazoval, ko je izbiral barve in vlekel črte z barvicami. Igralo mi je srce, skoraj me je hotelo zadušiti od silne sreče. Prvi vnuk je bil že tako ali tako pravi zaklad, vendar to, da v sebi nosi podobne darove, kot so moji, si ne bi mislil niti v najbolj drznih sanjah,« je še dodal Jože.

Ker ni bilo zaželeno, da bi slikal, je veliko fotografiral. Še v času rajnke Juge si je, v trgovini čez mejo, kupil odličen fotoaparat, ki mu je vrsto let vdano služil. Naredil je brez števila fotografij, redno se je udeleževal tudi nagradnih natečajev, žal pa ni nikoli imel dovolj poguma, da bi stopil iz anonimnosti. Bal se je ženinega nerganja, še pred tem pa očetovega.

»Sedaj, ko žene ni več, se pogosto sprašujem, kako to, da sva lahko toliko let zdržala drug ob drugem v slogi in prijateljstvu, ne da bi se sploh poznala. Vedela je, kaj rad jem, kdaj pridem iz službe, s kom grem na pivo, če slučajno zamujam. Nikoli pa me ni vprašala, kaj si želim za rojstni dan, kdaj mi je hudo, kaj me razveseli. To so bile stvari, ki jih sploh ni bilo najti v njeni glavi. Zgodilo se je, da je na vasi komu ušla žena (ali obratno), začudeno je zajela sapo in rekla, ja, saj je imela vse, kar si človek lahko želi: hišo, avto, nekaj zemlje … Takrat bi se najraje razjokal, ker sem uvidel, da sta najina svetova na milijone let vsaksebi. Počasi sem se vdal v usodo, nisem je kaj prida izzival, zavedal sem se, da kar je bog združil, jaz ne morem presekati. Edina, ki me je razumela, je bila sestra, ampak ona je živela tisoč in še malo kilometrov stran od mene. Majhne zmage sem doživljal, ko me je hči spraševala, ali je dobro oblečena, ali ji pristoji pričeska. Žena najinega odnosa ni mogla razumeti, pa če se je še tako trudila. Ko sem ostal sam, se mi je po svoje oddahnilo, čeprav se to grdo sliši. Po eni strani sem bil res precej osamljen, nenazadnje je zgledno skrbela zame. Vseeno pa sem lažje zadihal, če ne bi bilo nespodobno, bi zavriskal, kajti prvič v življenju - in to že na pragu starosti - sem lahko počel to, kar me je že od nekdaj veselilo. Najprej sem se lotil urejanja mansarde, kamor sem se umaknil. Sobo, ki sem jo po tihem poimenoval atelje, sem sam preuredil, pozidal, le pri strešnih oknih so mi pomagali strokovnjaki. Slikarsko naslonjalo mi je kar dobro ratalo. Miza, ki je bila narejena iz komaj kaj obdelanih plohov prav tako. Po tleh sem položil ladijski pod, izboril sem si tudi panoramsko okno s pogledom na planine. Rekli so sicer, da kazi zunanji videz hiše, ampak se na to nisem oziral. Počasi nastajajo slike, najprej bom z njimi opremil stanovanje, potem pa, morda sledi kakšna razstava. Družbo mi dela vnuk, skupaj slikava, poslušava glasbo, včasih se pogovarjava, pogosto pa sva kar tiho in zelo srečna drug ob drugem,« je še dodal Jože.

(Konec)