Zgodbe muzejskih predmetov: Krste kranjskih meščanov

Besedilo: Mag. Irena Jeras Dimovska
Kategorija: GG Plus / torek, 1. november 2011 / 06:00

Beseda krsta se prvič omenja že v 17. stoletju. Plemiške krste so bile običajno kovinske, lepo okrašene, medtem ko so meščane pokopavali v cenejše lesene krste, ki so rade posnemale plemiške vzore. V cerkvene grobnice so pokopavali zlasti bogatejše meščane. To so bile družinske grobnice, ki so imele ponavadi na stenah napise imen pokopanih, velikokrat pa se imena pokojnikov oglašajo tudi na samih krstah. Pokop ljudi v cerkvene grobnice zasledimo do časa Franca Jožefa, potem pa so jih začeli pokopavati na skupna pokopališča.

Kranjska cerkvena grobnica ob farni cerkvi sv. Kancijana je bila odkrita v sedemdesetih letih. Takratni župnik Zdravko Bohar je njeno odkritje takole zapisal v župnijsko kroniko: »Naša cerkev je znana kot zelo mrzla, zato smo se odločili, da jo ogrejemo. Ob tej priliki smo morali podreti stopnišče pred zakristijo, ki je vodilo v prostor nad zakristijo. Tja smo mislili prvotno vgraditi peč. Ko pa so delavci v cerkvi dvignili tlak, da bi kopali rove za kanale, smo odkrili pod prezbiterijem kripto – grobnico polno mrličev. Za to grobnico nismo niti vedeli, čeprav jo zgodovina omenja. Trupla pokopanih so bila v krstah, ki pa so bile razbite in razdejane. Neki »raziskovalci« so že bili tu. Morda takrat, ko so položili v cerkev sedanji tlak in z njim zabrisali vsako zunanjo sled za kripto. Nekaj krst pa je bilo izredno dobro ohranjenih. Krste so zelo značilno poslikane: črno-belo, križ s Kristusom, razni simboli življenja, smrti, poklica. Iz tega lahko sklepamo, da so bili tu pokopani nekateri duhovniki in imenitni meščani. Celo letnice so dobro vidne: 1763, 1776. Kripta je dolga 8 m, široka 5 m in visoka 2,5 m. Mrliče smo odpeljali na pokopališče in jih pokopali v skupni duhovniški grob. Ostalo pa smo odpeljali na polje ter zažgali. Prostor smo očistili in preuredili.«

Pri »odkrivanju« krst sta že od samega začetka sodelovala tudi takratni ravnatelj Gorenjskega muzeja dr. Cene Avguštin in prof. Anton Pavlič, bibliotekar študijske knjižnice. Bila sta namreč edina, ki sta si »upala« stopiti v ta sveti prostor. Krste so bile prekrite z rdečim prahom, ki se je oprijemal oblek in silil v pljuča. Delati sta morala izredno hitro. V krstah so bili še mrliči z lasmi in kožo. Krste so razstavili in ohranili samo poslikane dele, napise, risbe in letnice, nato so jih deponirali na podstreho Mestne hiše.