Mediteranski pridih v gorah

Kljub gorskemu ozračju na 1300 metrih nadmorske višine v Brianconu vendarle že diši po Mediteranu.

Tudi kamp, v katerem smo se utaborili za prihodnja dva dni, je bil na neki način v znamenju športa, sicer nekako umirjen v svoji počitniški tihoti, a zanašajoč se na svoj prvi vtis predvsem izhodišče pohodnikov v okoliške gore in kolesarjev po tamkajšnjih hribih in dolinah. Mogoče pa zgolj poligon za užitkarje tipa vse štiri od sebe in uživaj. Naš šport je bil tokrat predvsem ogled mesta, ki ima, kljub temu da je zanj značilna tipična gorska arhitektura, torej visoke hiše s strmimi strehami in precej visokimi vhodnimi vrati in okni v pritličju, predvidevam, da predvsem zaradi obilnega snega pozimi, v sebi nek mediteranski pridih. Male prodajalne s provansalskimi spominki, začimbami, njihovo značilno hrano, tudi s prvimi vzorčnimi izdelki iz sivke … Pravzaprav so se mi še ljudje zdeli nekoliko bolj 'na easy' … V spodnjem delu mesta smo naleteli na nek park z velikim jezerom, ki je ob nekdanji veliki tovarni, ki z deskami zabitimi čez okna in vrata sameva in čaka na kakšnega konkretnega investitorja, ki bi tam naredil … recimo … ah, pustimo tovrstne misli drugim v skrb. Zato pa, ljubim vas brezskrbne počitnice.

No, kakšno skrb vedno vzamemo s seboj. Če ne drugega, naše spačke, ki vztrajno presenečajo s kakšno, pa ji recimo, malenkostjo. Tokrat je Slavcu ponagajala leva svečka, ki je na vsak način hotela iz motorja. Ohlapen navoj je nikakor ni zmogel zadrževati na svojem mestu, pa jo je poganjalo v beli svet. V mestu smo dobili neko »supersonično« lepilo in svečko zalepili v ležišče. Za kakih dvanajst ur, ko naj bi zadeva prijela za … za dolgo. Še dež se nekaj napenja, a na koncu nič od njega.