Razmisli, preden rečeš - ti si kriv (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. oktober 2011 / 06:00

Zgodba o Anki, ki so ji po krivici umazali dobro ime

»… Zmeraj sem živela pošteno, raje sem dala, raje sem delila, kot pa da bi vzela več, kot se mi je zdelo, da mi pripada. Kljub trenutnemu šoku sem upala, da sodelavka ni mislila tako, kot se je slišalo. Spominjam se, da so jo nekatere opomnile, češ, pazi, kaj govoriš, ona pa ni odnehala. 'Nihče drug ni mogel ukrasti denarja kot Anka. Drugega včeraj ni bilo niti blizu, sami sva bili v pisarni.' Govorila je zelo na glas, da je, tako so mi povedali, odmevalo po celem hodniku …«

Še danes, ko je od tistega dne minilo že vrsto let, se Anka včasih ponoči prebuja, pred očmi pa ji lebdijo slike sodelavcev, ki so se za korak ali dva od nje odmikali in kimali, češ nihče drug ne more biti kriv, le ona.

»V trenutku so pozabili na skupna leta, ko sem marsikomu tudi pomagala, delala ob praznikih, ker so sodelavke jamrale, da že tako ali tako niso nič doma in da zaradi tega njihova družina trpi, zadnja sem bila, ki sem odhajala na dopust, marsikomu sem tudi posodila denar, ker so bili v nenehnih stiskah … Ko je bilo treba zame zastaviti lepo besedo, so mi obrnili hrbet. Še nikoli me v življenju ni bilo tako sram, kot me je bilo takrat. Manjkal je manjši znesek, v evrih bi to bilo kakšnih 45. Poklicali so vodjo in ta je prišla, nemudoma je ukazala, da mi morajo preiskati predale mize, to so tudi naredili. Pod nekimi papirji so odkrili kuverto, v kateri je bilo malo drobiža in nekaj bankovcev, kar je ostalo od darila, ki smo ga za rojstni dan kupili prav tej vodji, ki je razkoračena stala pred menoj in me zmerjala z najbolj prostaškimi izrazi. Le ena od sodelavk je bila tako poštena, da je zinila, da ve, od kod je ta denar, pa jo je vodja takoj utišala, naj zapre gobec. Potem so poklicali še policijo in eden od njih je prišel k nam domov prej, preden sem se vrnila. Vso sobo mi je obrnil na glavo, bilo je, kot bi treščila bomba, ko sem mimo mame, ki se je jokala v veži, stekla po stopnicah. Veste, to še niso bili časi, da bi imeli denar na banki, vsi, tudi jaz, smo ga hranili doma. Tako sem imela v neki škatli več kuvert, na katerih je pisalo, na primer, denar za hrano, stroški elektrike, denar za dopust, obleko … Vse so mi pobrali in, mimogrede, četudi mi krivde niso mogli dokazati, tistega denarja nisem videla nikoli več. Ne vem, kje se je izgubil, meni ga niso več vrnili,« pripoveduje Anka.

Čeprav ji niso mogli dokazati krivde, so jo, ker ji pač niso mogli več zaupati, premestili v proizvodnjo, kjer je delala za tekočim trakom, na tri izmene. Sreča v nesreči je bila ta, da so stroji preveč ropotali, da bi se ženske lahko med seboj pogovarjale.

Sodelavka, ki jo je po krivem obtožila, pa je šla v pokoj. Na njeno mesto so sprejeli Ankino daljno sorodnico.

»Prva stvar, ki jo je Brigita naredila, je bila, da je za predhodnico pospravila. Eden od predalov pa je bil zataknjen že od takrat, ko sem še sama delala v tisti pisarni. Brigita je poklicala svojega fanta, ki je delal v vzdrževalni službi. Veste, kaj se je zgodilo, ko mu je uspelo, da je predal potegnil ven? Za njim se je skrivalo nekaj bankovcev, še malo več, kot je bila vsota, za katero so mene obdolžili kraje. Seveda je bilo treba najdbo popisati, vest o njej pa je prišla na ušesa samemu direktorju. Nastala je cela kolobocija, poklical me je k sebi v pisarno, o, kako sem se tega ustrašila, vendar mi je uspelo, da sem mu povedala tako, kot se je v resnici dogajalo. Na odgovornost je poklical tudi vodjo in jo na ves glas nadrl, tako da sem še jaz slišala. Žal se je pozneje vse poleglo, ker je bila ona v političnem smislu na ''pravi strani'' in zelo aktivna, meni se je direktor sicer opravičil, dejal pa je, da me v računovodstvo ne morejo več vzeti, ker da so vsa mesta zasedena. To je bilo sicer res, so pa tam delale ženske, ki niso imele nobene izobrazbe. Vseeno pa je bil toliko pošten, da mi je uredil zaposlitev drugje, kar sem z veseljem sprejela.«

Žal pa je ostal ''slab glas''. Tisti, ki so bili dejansko krivi, so dosegli, da so se govorice o tem, kaj se je v resnici dogajalo, potišale in še danes, ko je od takrat minilo več desetletij, se v Ankini vasi najde kdo, ki pa ''točno ve, da je Anka kradla''.

»Ko bi se ljudje zavedali, kako krivica boli! Pogosto se v življenju zgodi, da se stvari pokrivajo, pride do različnih nepredvidenih naključij, in ob tem nehote koga ožigosamo za vse življenje. Nekoč sem v neki trgovini opazila, kako je mlajši moški vtaknil škatlo s police v nakupovalno torbo ženske, ki je stala v bližini. Nisem se hotela vtikati, nisem ju poznala, lahko bi bila celo v sorodu. Stopila pa sem bliže, ko ji na blagajni ta škatla pade iz torbe in pristopijo varnostniki. Če ne bi bilo mene, bi žensko obtožili kraje. In živ bog ji ne bi mogel pomagati,« še doda.

Njena zgodba je le ena od tistih, brezimnih, morda celo neopaznih, ki pa so lahko za posameznika, ki se ob nepravem času znajde na nepravem mestu - usodne. Z njo pa Anka želi sporočiti le to, da prej, preden koga obtožimo, stokrat premislimo. Nekaterih madežev se pač ne da izbrisati.

(Konec)