Revščina ogroža mlade in stare

Podatki, objavljeni ob nedavnem Mednarodnem dnevu boja proti revščini, so pokazali, da je pod pragom revščine lani živelo skoraj 13 odstotkov ali približno 254 tisoč Slovencev. Brez različnih socialnih pomoči bi se to število podvojilo.

Mlad par, štiriindvajset- in petindvajsetletna Kamničana – recimo jima Anja in Tomaž, sta mlada starša s končano poklicno izobrazbo. Ona je zaključila nižjo šolo za slaščičarje in peke, on triletno šolo za elektrikarje. Skupaj z leto in pol in tri leta starima sinovoma živita v majhnem najemniškem stanovanju v središču mesta. Na videz so zadovoljna mlada družina, a srečamo se pred prostori kamniškega Rdečega križa, kamor sta, kot že večkrat doslej, prišla po nekaj prehrambnih priboljškov.

»Službo nam dajte, pa ne bomo prosili!«

»V sedanje stanovanje sva se preselila pred mesecem dni zaradi nižjih stroškov, saj morava gledati na vsak evro. Prej sva za najemnino in položnice plačevala po 500 evrov, prihodkov od porodniške in otroških dodatkov pa sva imela 700. Bila sva brez služb … Teh za mlade preprosto ni. Vsi zahtevajo izkušnje, a kako naj dobimo izkušnje, če nas nihče ne zaposli. Prej sem delal preko agencije, pogodbo so mi podaljševali za vsak mesec sproti … Še nikdar nisva imela redne zaposlitve, mi, mladi, tega očitno ne bomo nikoli doživeli. Ta mesec je sicer nekoliko lažje. Dobil sem službo, podpisal sem pogodbo za tri mesece, žena pa še kar neuspešno pošilja prošnje. Na zavodu za zaposlovanje niso v nobeno pomoč, so nama pa pred kratkim enkratno denarno pomoč dali na Občini, da bomo imeli vsaj za najemnino in kakšne stvari za otroke. Počitnic si seveda ne moremo privoščiti, nekajkrat na mesec pa se oglasimo tudi na Rdečem križu, kjer dobimo kakšen paket. A problem je v tem, da sva mlada in zdrava in si želiva delati. Samo službo nama dajte, pa nama ne bo treba nikogar za nič prositi,« je ogorčen Tomaž, ki skupaj s svojo družino sodi med skoraj trinajst odstotkov Slovencev, ki živijo pod pragom revščine.

Najbolj ogroženi brezposelni, starejši, najemniki stanovanj …

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije, ki je rezultate svojih analiz objavil ob letošnjem mednarodnem dnevu boja proti revščini, ki ga na predlog Generalne skupščine Združenih narodov 17. oktobra praznujemo že vse od leta 1992, je lani pod pragom tveganja revščine živelo 12,7 odstotka ali kar 254 tisoč Slovencev. Glede na leto 2009 se je stopnja tveganja revščine zvišala za 1,4 odstotka, v najslabšem položaju pa so bila gospodinjstva brez delovno aktivnih članov z vzdrževanimi otroki – v njih je kar 74,8 odstotka oseb živelo pod pragom tveganja revščine.

»Letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je znašal 7.042 evrov; razpoložljivi neto dohodek oseb, ki so živele pod pragom revščine, je bil torej nižji od 587 evrov na ekvivalentno odraslo osebo na mesec. Štiričlanska družina z dvema odraslima in z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je morala imeti v letu 2010 vsaj 1.232 evrov razpoložljivega neto dohodka na mesec, da je bila nad pragom revščine, dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa je moralo imeti vsaj 880 evrov na mesec,« pravijo na statističnem uradu, kjer podatkov posebej za Gorenjsko sicer ne vodijo. Absolutnih meril za revščino ni in v Evropi statistični uradi za revne štejejo tiste ljudi, ki si ne morejo privoščiti načina življenja, običajnega za družbo, v kateri živijo, to pa vodi v socialno izključenost. Ne gre le za osnovne dobrine, kot so hrana, obleka, obutev in stanovanje, pač pa tudi dostop do nekaterih dobrin, npr. do komunikacijske tehnologije, do družabnih dogodkov, do sovrstnikov … Kljub slabemu stanju pri nas pa ima Slovenija med vsemi državami EU eno najnižjih stopenj tveganja revščine, prav tako pa tudi eno najnižjih neenakosti porazdelitve dohodka med gospodinjstvi.

Podatki slovenskega statističnega urada kažejo še na to, da so v najslabšem položaju gospodinjstva, v katerih ni noben član delovno aktiven, še posebej tista z vzdrževanimi otroki, enostarševska gospodinjstva ali družine s tremi ali več otroki, ženske, starejše od 64 let, in najemniki stanovanj.

Revščino znižujejo socialni transferji

Podatke o socialnem stanju starejših in razmerah, v katerih živijo, že nekaj let zbirajo tudi prostovoljci v okviru društev upokojencev. Več kot dvesto društev se je tako pridružilo projektu Starejši za starejše, tudi Društvo upokojencev Kamnik, ki starejše od 65 let obiskuje in spremlja že od leta 2004.

»V naši občini je starejših od 65 let okoli 2900 občanov, v okviru omenjenega projekta pa jih obiskuje trideset prostovoljcev. Na terenu opažamo slabšanje položaja upokojencev, vse več je takih, ki potrebujejo pomoč, čeprav tisti največji reveži za pomoč pridejo prosit zadnji … Z nizkimi dohodki sta povezana tudi alkoholizem in nasilje v družini in sama poznam kar nekaj primerov, ko sinovi zapijajo skromne pokojnine svojih mam in se nato še fizično znašajo nad njimi. Vse več je tudi primerov, ko se starejši pod pragom revščine znajdejo preprosto zato, ker morajo s svojimi skromnimi dohodki podpirati svoje brezposelne otroke. S problemi se soočamo tudi pri starejših, ki živijo sami na kmetijah – ker so onemogli, na kmetijah ne morejo več delati, premoženje sicer imajo, a od tega ven ne dobijo ničesar,« svoje izkušnje s terena razloži Marjana Berlec, koordinatorka projekta Starejši za starejše v Društvu upokojencev Kamnik, in poudari, da se bo še večji problem pojavil čez nekaj mesecev, saj upokojenci po novem letu ne bodo več upravičeni do varstvenega dodatka. »Kako naj denimo upokojenka, ki je doslej morala preživeti s 380 evri na mesec, brez dodatka pa ji bo ostalo vsega 300 evrov, sploh preživi?« se sprašuje Berlečeva.

Brez centrov za socialno delo, občin, Rdečega križa, Karitas in drugih dobrodelnih organizacij vse več ljudi ne bi več preživelo in podatki kažejo na to, da bi se število ljudi pod pragom revščine brez socialnih pomoči podvojilo, delež državljanov pod pragom revščine bi se predvidoma namreč povzpel na 24,2 odstotka.

Enkrat na leto svojim občanom, ki se znajdejo v stiski in ne zmorejo več poravnati najnujnejših obveznosti, z enkratno denarno pomočjo pomaga tudi Občina Kamnik, čeprav tovrstna pomoč ni zakonska obveza občin. V Kamniku so iz občinskega proračuna letos za tovrstne potrebe namenili 51 tisoč evrov. »V letu 2009 je enkratno denarno pomoč dobilo skoraj 150 občanov, v letu 2010 je ta številka narasla na skoraj 250 občanov, letos pa je do sedaj pomoč prejelo že več kot 210 občanov. Ob tem je potrebno dodati, da se je zelo povečalo število prosilcev med zaposlenimi ter mlajšimi upokojenci z nizkimi pokojninami. Občina tovrstno pomoč zagotavlja občanom v hudi stiski, ki so izpadli iz sistema pomoči, ki ga nudi država. Pri vlagateljih, kjer se poraja dvom o namenski porabi dodeljenih sredstev (alkohol, mamila), komisija določi funkcionalno obliko pomoči, kar pomeni, da se sredstva nakažejo direktno izvajalcu, na primer za plačilo šolske malice, položnic ipd,« pravi Vesna Krmavnar, vodja občinskega oddelka za družbene dejavnosti. Dodaja, da pritožb zoper domnevno izkoriščanje pomoči do sedaj še niso imeli, bodo pa z novim letom preglednost tovrstnih podatkov še povečali, saj se uveljavljajo enotne evidence in centralno obravnavanje prosilcev za različne oblike pomoči, ki se bodo izvajale na Centrih za socialno delo.