Ziher je ziher´nga

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 19. oktober 2011 / 06:00

V Prešernovem gledališču so v soboto premierno uprizorili komedijo Konec začetka irskega dramatika Seana O`Caseyja. Režiser Matjaž Pograjc odprl vrata burleski.

Že naslov komedije Konec začetka je na neki način obetaven, umestiti v sožitje besedi, ki sta si kot protipomenki v nasprotju, namreč namiguje na zmedo, češ kaj je začetek konca, bolj na začetku ali bolj na koncu. Ali se je konec zgolj začel in se še ni dokončal? Konec komedije je bolj kot ne oster, v rumenih medijih bi ga, prepričan sem, označili za brutalnega, gospa Lizzie (Darja Reichman) ima namreč dovolj svojega moža Darryja (Matjaž Višnar) in njegovega brata Barryja (Pavel Rakovec), spakira kovčke in odide. Dotlej se zgodi marsikaj. Po več letih zakona, ko se nekoliko »najesta« drug drugega, partnerja v nekem trenutku zamenjata vlogi, ona bo kosila in okrog hiše opravljala moška dela, on pa se bo zadolžil za ženska hišna opravila. A moški ima druge načrte, ki potem, ko se mu pridruži še njegov samski brat, povsem zasenčijo »žensko delo«, ki naj bi ga po njegovih lastnih besedah sicer z lahkoto opravil.

Čas je torej za burlesko. Tako bi namreč lahko sklepali po v soboto videnem. Režiser Matjaž Pograjc je v sodelovanju z dramaturginjo Blažko Müller Pograjc bistveno več pozornosti kot zgolj nekakšni realni odrski predstavitvi besedila kot takega v uprizoritvi namenil burlesknim elementom in s tem hkrati odprl tudi poligon za igralsko interpretacijo. To je igralski trio, v predstavi je nekoliko večji del kot ženski sicer odmerjen obema moškima likoma, tudi uspešno izkoristil. Posebej fanta, Matjaž Višnar in Pavel Rakovec, sta znala biti burleskna in v svoji prisrčni nerodnosti polna bebastih domislic, vseskozi »v akciji«. Kot nekoč Stan in Olio na filmskem platnu ali pa ne daleč nazaj tipa iz kultne animirane serije A je to. Režiser je v predstavo dodal tudi kup elementov, ki naj bi vzbujali presenečenje in smeh hkrati. Medved iz omare je bil nedvomni prvak med njimi. Burleski primerna je tudi glasba Marka Brdnika, glasbo s klavirja, značilno za nemi film, je namreč zamenjala za ruralno okolje primernejša harmonika. Burleski na voljo je bila tudi scenografija Tomaža Štrucla, marsikaj se je dalo uničiti, razbiti, polomiti, pretirano karikirani so bili tudi kostumi Mateje Benedetti.