Bioplinarna Petač, ko slovenska »faušija« dobi mlade

Sem mladi raziskovalec in proučujem surovine, možnosti izboljšav ter optimizacije procesov v bioplinskih elektrarnah. Ko berem, kaj se dogaja na Gorenjskem z omenjeno bioplinarno in težavami, ki jih je načela nevladna organizacija, me žalosti, da morajo zaradi faušije in fobije nekaterih tamkajšnji prebivalci biti deležni vonjav razpadajoče silaže. Po drugi strani pa dovršeno zgrajen objekt stoji. Da bo situacija predstavljena bralcem še nekoliko drugače, bom na svoj način poskušal razložiti, kaj se dogaja in kakšne rešitve vidim sam.

Če ne bi bilo zapletov s pridobitvijo uporabnega dovoljenja in obratovanjem bioplinske elektrarne, te silaže že davno ne bi bilo več, ne bi je bilo potrebno premetavati, ne bi se širil vonj silaže v okolico in naprava bi obratovala. S tem tudi ne bi prihajalo do nepotrebnih izgub, kot so energetske izgube zaradi oksidacijskih procesov, in vonja po silaži, ki se širi v okolico, in navsezadnje tudi strojne ure za premetavanje silaže.

 

Okoličani in predstavniki nevladne organizacije bi si morali pogledati druge bioplinske elektrarne in se na primerih dobre prakse prepričati o brezhibnosti delovanja, ne pa da elektrarno še pred njenim delovanjem označujejo kot slabo tehnologijo brez jasno utemeljenih dejstev o dejanskem delovanju. To je, kot da bi ocenjevali let in plavanje kormorana (dober letalec in plavalec) glede na letalske in plavalne lastnosti fazana (slab letalec in plavalec, ampak dober tekač).

 

Bioplinske elektrarne v Pirničah še niso slišali obratovati pa se že širi govorica, da je njeno obratovanje moteče. Moteče so anomalije, ki jih je prinesla naša domača zavist.

 

Bom poskušal prikazati tehnološki problem na drug način in bom na plan vrgel krompir, ki ga poznamo v najrazličnejših prehranskih oblikah. Če bi se odločili za postavitev obrata za predelavo krompirja in da ga predelamo v okusne in dišeče izdelke, bi krompir morali nakupiti jeseni, ko se ga pospravlja z njiv. Krompir bi morali v doglednem času predelati v končne produkte. Predpostavimo, da bi se zgodila enaka zgodba s krompirjem kot sedaj s silažo. Zgodil bi se medijski linč zaradi neznosnega smradu po gnilem krompirju.

 

Nasprotniki bioplinske elektrarne ter skeptiki bi morali najti nek razum in omogočiti napravi vsaj poskusno obratovanje. S tem bi se namreč prepričali, ali je moteča ali ne. V času poskusnega obratovanja bi se porabila silaža, katere vonj moti krajane.

 

Na koncu bi ugotovili, da bioplinska elektrarna je ali ni moteča, in spoznali vse sinergijske učinke te naprave.

 

Energetski objekt, ki proizvaja zeleno energijo, je vsekakor velik doprinos vsaki občini, zato bi se morali za take objekte zavzemati in jih negovati.

 

Vsi ti ljudje, ki dlakocepsko nasprotujejo in iščejo dlake v jajcu, bi si morali ogledati dobre primere bioplinskih elektrarn, ki so tudi blizu urbanih naselij in okoliški prebivalci z njimi nimajo težav, in ne bi smeli posploševati in mešati vseh bioplinskih elektrarn v isti koš.

 

Delovnih mest je premalo in tu se odpirajo možnosti za delovna mesta. Okoličani bioplinske elektrarne Petač bi morali v tem objektu videti veliko prednost. Na taki bioplinski elektrarni bo namreč nastalo veliko toplote in s to toploto bi lahko ogrevali rastlinjake ter s tem povečali pridelavo domače zelenjave in ustvarilo bi se dosti novih delovnih mest.

 

Upam, da bodo nasprotniki našli nek razum in predlagali ali omogočili vsaj poskusno obratovanje tej napravi in se s tem tudi prepričali o vplivih obratovanja in se rešili silaže.

 

mag. Aleš Zver