Slovenska Keopsova piramida

Špik (2472 m) - Veličastna gora z mogočno severno steno je zaradi svoje oblike ena najbolj občudovanih gora v Julijskih Alpah. V dobi klasičnega alpinizma so prvenstvene smeri v Špiku splezale ženske kot prve v navezi.

Ko se peljemo skozi Gozd-Martuljek, običajno vedno na drugi strani mostu, ki preči reko Savo, vidimo izletnika ali pa tujega turista s fotoaparatom v roki. Seveda, Špik fotografira. Mogočno piramido, ki je zaradi svoje oblike verjetno ena najbolje prepoznavnih slovenskih gora. S svojimi 2472 metri Špik sicer ni najvišja gora v Martuljški skupini, hkrati pa je tudi ena redkih, na katero vodi markirana pot. Naivno je pričakovati, da se bo običajen gornik na Špik lahko povzpel z njegove severni smeri. Ta stena je namenjena le alpinistom. Območje je bilo leta 1949 razglašeno za krajinski park, od leta 1981 pa je sestavni del Triglavskega narodnega parka. Zaradi omenjenega statusa, vršna piramida Špika ni prepletena z jeklenicami, niti ni prebita s številnimi klini.

Direktno smer v tej gladki Špikovi severni steni, ki jemlje sapo, sta leta 1926 preplezala slovita Mira Marko Debelak in Stanko Tominšek. Pet let kasneje je nepozabna Pavla Jesih skupaj s soplezalcem Jožetom Lipovcem splezala vzporedno, celo nekoliko težjo Skalaško smer. Obe sta plezali kot prvi v navezah.

Običajni vzpon na Špik se začne v Krnici. Najbolje, da se z avtom zapeljemo do tretjega ovinka ceste, ki pelje na Vršič. Od tam je do Koče v Krnici približno 40 minut hoje. Pri koči zavijemo levo skozi bukov gozd. Pot se začne počasi vzpenjati po skalnati strugi, imenovani Gruntovica. Pot nas vodi skozi male borovce do dolgega melišča, kjer zavijemo levo in ga prečimo. Smo tik pod goro Gamsova špica. Preko travnatega pobočja bomo dosegli vrh grebena. Gore, na katero se danes vzpenjamo, ni še nikjer. Najprej se moramo preko zavarovane poti, opremljene z jeklenicami, povzpeti na Lipnico (2418 m). Z njenega vrha bomo šele videli vrh Špika, do katerega je le še 15 minut. Prehodimo še greben, ki nas pripelje tik pod vršno piramido Špika. Končen vzpon je sicer kratek, a strm in naporen. Glavni problem je krušljiva skala in skrotovje. Zato previdno pri sestopu. Končni vzpon nam bo dvignil srčni utrip, ki se zaradi čudovitega razgleda ne bo umiril tako zlahka. Razgled z vrha je izjemen: Škrlatica, Dolkova špica, Križ, Razor, Prisojnik, Mojstrovke, Jalovec in Mangart. Stojimo na vrhu piramide Julijskih Alp, ki jo označuje tudi ogromen možic.

Sestopili bomo po znamenitem in zloglasnem Kačjem grabnu. Previdno tik pod vrhom, potem pa nas bodo markacije usmerile desno na dolgo melišče. Melišče ni toliko nasuto, da bi se po njem dalo hitro spustiti v dolino. No, nekaj užitkov že nudi, a je daleč od tistega, ki nas z Mojstrovke pripelje na Vršič. Tik pred gozdom je nekaj ogromnih balvanov. Pot skozi gozd se strmo spušča navzdol. Vodila nas bo tudi med skalami, kjer bo včasih potrebno nekaj akrobacije in drevesne korenine bodo še kako koristile. Zoprno je, če so skale mokre. In mislim, da so kar velikokrat. Sestop je naporen in na koncu se nam znajo noge kar rahlo tresti. Ko bomo prišli na gozdno pot, ki vodi proti Kranjski Gori, se obrnemo levo in se mimo spomenika gornikom, imenovanem tudi Mali Tamar, vrnemo na tretji ovinek do jeklenega konjička.

Tura je precej dolga, zato tudi bolj fizično naporna kot pa tehnično zahtevna. Gorniške izkušnje so seveda dobrodošle, saj se bomo rokovali z jeklenicami pri vzponu na Lipnico. Spust skozi Kačji graben je preizkušnja za noge, predvsem kolena. Le ta trpijo! In musklfiber naslednji dan je kljub dobri kondiciji nekaj običajnega.

Razmere v gorah so postale zimske, zato ne pozabimo na kompletno zimsko opremo. Srečno!

Nadmorska višina: 2472 m

Višinska razlika: 1472 m

Trajanje: 8 ur

Zahtevnost: 5 zvezdic