Zgodbe muzejskih predmetov: Najstarejša upodobitev Kranja

Bakrorez, ki ga je leta 1649 v Topografiji avstrijskih provinc objavil eden vodilnih založnikov, topografov in bakrorezcev svojega časa Matthäus Merian (1593–1650) iz Frankfurta ob Maini, je najstarejša znana upodobitev Kranja. Prikazuje pravilno piramidalno obliko mestne vedute, gledano s Šmartina. Poglavitni značaj piramidalni zasnovi prispeva vrsta višinskih poudarkov. Osrednja prostorska dominanta mesta je zvonik župnijske cerkve sv. Kancijana in tovarišev. Z vrha zvonika lahko potegnemo navidezno črto do Rožnovenske cerkve, od tam pa do cerkve Priprošnjikov proti kugi, obrambnega stolpa in roba mestnega pomola na Pungertu. Na nasprotni strani sta simetrično piramidalno zasnovo podkrepila stolp, ki je varoval gornja mestna vrata, in zvonik cerkve kapucinskega samostana. Levo od mostu je večji mlin.

Dr. Cene Avguštin v knjigi Kranj – Naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja (1999) ugotavlja, da je gradnja meščanskih hiš, cerkva, mestnega obzidja v gotiki in renesansi ter kapucinskega samostana uvrstila stari Kranj med kompozicijsko najbolj pretehtane mestne organizme v evropskem prostoru.

Merianov bakrorez je bil uporabljen tudi za Atlas Maior, največjo in najdražjo knjižno izdajo 17. stoletja. Atlas Maior je v letih 1662 do 1672 izšel v Amsterdamu v latinskem, francoskem, nizozemskem in španskem jeziku. Bakrorez sta najbrž Anna Beeck oziroma Dirck Jansz. van Santen povečala v akvarelu.

Merianova grafika prikazuje tudi cerkev sv. Martina, ki je nekdaj stala na desnem bregu Save ob savskem mostu. Stara lastniška cerkev in župnija je najbrž nastala pred letom 1002 v okviru kranjske pražupnije. Tu je že okoli leta 500 stalo poznoantično krščansko središče s pokopališčem, kmalu po letu 800 so začeli pokopavati svoje pokojne slovanski naseljenci. Cerkev je najkasneje do leta 1163 postala samostojna župnija. Ker je bila večkrat ogrožena ob poplavah Save, so jo opustili in okrog 1730 začeli zidati novo župnijsko cerkev v Šmartinu.

Kancler oglejskega patriarha Paolo Santonino (ok. 1440–ok. 1510), ki se je čez Savo moral prepeljati v čolnu, ker je narasla reka podrla most, je v Popotnem dnevniku zapisal: »Ta reka vali deroče vodovje, teče tik pod mestom Kranjem in se lahko primerja s Sočo.«