Razmisli, preden rečeš - ti si kriv (1)

Zgodba o Anki, ki so ji po krivici umazali dobro ime

V času, ko se zdi, da moralne vrednote, vključno s poštenostjo, ne igrajo več nobene vloge, v času, ko se barabije celo izdatno nagrajujejo, pa je občutek, da med nami še živijo posamezniki, ki jim je to, da živijo tako, da lahko kadarkoli pogledajo drugim v oči, več kot osrečujoč. Ko sem spoznala Anko, prisluhnila njeni zgodbi, sem vedela, da mi bo ta dan vlil novega upanja, da še ni vse izgubljeno. Pa ne le meni, vsem ljudem dobre volje, ki - sem in tja - že obupavajo ob vsem, kar se sliši in bere o slovenski aktualnosti.

Anka je danes invalidsko upokojena. Živi skupaj z bratom, ki je še v slabšem položaju kot ona. Oba pa sta že od rojstva gluha, brat čisto, ona pa vseeno še malo sliši.

Anka je delala kot računovodkinja v neki tovarni. Takrat se jim še ni reklo ''firma'' ali ''podjetje'' tako kot danes. Vstala je že zarana, preoblekla posteljo očetu, ki je bil negiben, poslušala mamino godrnjanje v kuhinji, ki jo je vsako jutro pospremila v službo z enakimi besedami, da je ''za vse sama'', drugi pri hiši pa niso ''za nobeno rabo'', se še enkrat oglasila pri očetu, ki ji je žalostnega obraza pomahal s postelje, in ji rekel, da bo ''jutri zagotovo bolje'', potem pa se je usedla na kolo, pa ni bilo važno, je bila zima, dež ali poletje, ter se odpeljala kakšnih pet kilometrov daleč, pustila kolo pri sestrični v lopi in nato odhitela do vratarja, kjer se je vpisala v knjigo, ob petnajst minut do šestih pa je že sedela na svojem stolu, pripravljena, da začne z delom.

»Imela sem to srečo, da sem sodelavke slišala bolj na pol, njihovi glasovi so prihajali do mene, kot da bi one sedele v neki drugi sobi. Včasih sem jih razumela bolj, drugič manj, vedela sem, da se kdaj pa kdaj iz mene norčujejo, toda ni mi bilo mar. Svoje delo sem imela rada, v številkah sem bila zelo dobra, prej sem marsikaj izračunala na pamet, kot so one seštele na računalnem stroju. Točno ob dveh smo čez pisalni stroj in druge pripomočke pogrnile platnene ponjave, se na hitro pozdravile in odhitele vsaka na svoj konec. V pisarni nas je bilo šest, bile smo različnih starosti, nekatere so bile priučene, druge, že starejše, so računovodska dela opravljale zato, ker so že imele izkušnje še iz časa, ko je zadoščalo, da so šefi ugotovili, da je kdo od delavcev za spoznanje bolj bister od drugih. Denar za plačo smo imele v pisarni, prav tako smo posebej vodile evidenco za bone za malico, kar je pomenilo, da se je tudi denar zanje zbiral v naši priročni blagajni, ki smo jo hranile v majhnem trezorju. Vsak dinar smo skrbno zabeležile, druga drugo smo pravzaprav kontrolirale, da se ja ne bi moglo zgoditi, da bi se kakšen bankovec po nemarnem izgubil,« pripoveduje Anka.

Nekoč pa se je to vseeno zgodilo. Bila je zgodnja jesen, čas gripe in prehladov, preko sindikata so naročili svinjske polovice, ki so jih delavci plačevali po obrokih. Anka se več ne spomni, ali je bilo obrokov pet ali šest.

»Eden od delavcev pa je želel plačati vse naenkrat. Že tukaj se je zalomilo, ker tista, ki bi morala prevzeti denar, ni vedela, kako naj vpiše v zvezek, da se bo vedelo, da je bilo plačilo izvedeno v enkratnem znesku. Nekaj časa sem škilila proti njima, jima z ustnic brala, o čem je tekla beseda, potem pa le pristopim z željo, da pomagam, nenazadnje tudi zato, ker se je pred vrati nabrala dolga vrsta, vedela pa sem, da je bila vodja dopoldanske izmene zelo sitna ženska in bi lahko po nepotrebnem koga tudi kaznovala. Videla sem, da kolegici ni bilo prav, da sem se vmešala, vendar, kaj sem hotela drugega, ko pa ona ni imela pojma, kako narediti. Z možakarjem sva plačilo uredila v minuti, podpisal se je - in odšel. Kolegica pa mi grobo iztrga iz rok zvezek in se obrne k naslednjemu,« se spominja Anka.

Tisti dan se ni zgodilo nič. Obe sta odšli domov, kljub dopoldanskemu naelektrenemu ozračju sta se vljudno poslovili. Anka ji je še celo pomagala odnesti nekaj stvari do vratarja, kjer so sodelavko čakali njeni trije otroci.

»Naslednji dan pa je bilo potrebno denar od svinjskih polovic oddati. Sodelavka je štela bankovce, jih sortirala po mizi, znesek pa primerjala s seštevkov v zvezku. 'Nekaj ni v redu', nato reče, in se zagleda vame.«

»Mislila sem, da me je pogledala zato, da bi ji priskočila na pomoč. Vstala sem in se napotim okoli mize do nje. Ona pa, tik preden stopim prednjo, nemudoma pograbi denar in ga stlači v škatlo od čevljev. Potem pa reče tiste preklete besede, zaradi katerih mi je uničila dober glas: 'Za vsak slučaj, da ne bo še kaj zmanjkalo.' Obstala sem sredi koraka, vsa kri mi je planila v glavo. V življenju nisem ničesar ukradla, ne prej ne pozneje. Zmeraj sem živela pošteno, raje sem dala, raje sem delila, kot pa da bi vzela več, kot se mi je zdelo, da mi pripada. Kljub trenutnemu šoku sem upala, da sodelavka ni mislila tako, kot se je slišalo. Spominjam se, da so jo nekatere opomnile, češ, pazi, kaj govoriš, ona pa ni odnehala. 'Nihče drug ni mogel ukrasti denarja kot Anka. Drugega včeraj ni bilo niti blizu, sami sva bili v pisarni.' Govorila je zelo na glas, da je, tako so mi povedali, odmevalo po celem hodniku. Njeno kričanje pa je privabilo tudi šefa iz kadrovske službe, ki je imel svojo pisarno nasproti naše …«

(Konec prihodnjič)