Celo videči težko najdejo delo

Ob današnjem dnevu bele palice, namenjenem ozaveščanju o slepih in slabovidnih, ki živijo med nami, smo k pogovoru povabili 24-letnega študenta fakultete za socialno delo Jožka Gregorca, doma iz Mač pri Preddvoru.

Jožka sem spoznala pred desetimi leti, ko je zanj potekala dobrodelna akcija za nakup računalnika z Braillovo vrstico, ki naj bi takratnemu sedmošolcu iz Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani olajšalo nadaljnje šolanje. V desetih letih se je marsikaj spremenilo. Jožko je končal osnovno šolo in škofijsko klasično gimnazijo, se nato vpisal na študij računalništva in ga kmalu zamenjal za študij socialnega dela.

»Presodil sem, da bi predolgo trajalo, da bi na področju računalništva prišel do neke uradne diplome. Na fakulteti namreč obstajajo predmeti, ki jih slepi zaradi objektivnih okoliščin ne moremo narediti, denimo grafični vmesniki,« pojasni Jožko svojo odločitev. Ko se je kot osnovnošolec odločal za gimnazijo, v kateri se je vključil med videče vrstnike, je imel velika pričakovanja in se ni bal morebitnih težav. »Z rahlo negativnim predznakom se spominjam druge konference prvega letnika gimnazije, ko sem šele spoznal, v kaj sem se podal. V zavodu sem bil namreč kar precej zavit v vato, gimnazija pa ni več prizanašala, kar se mi zdi prav,« meni današnji študent četrtega letnika. »Študij ni noben problem, problemi bodo, ko bomo iskali službo. Pri računalništvu bi bila težava manjša, družboslovci pa smo težje zaposljivi.«

Jožka skrbi, kako bo po študiju našel delo. Tipičnega socialnega dela najbrž ne bi izvajal, tudi ne bi želel delati v javnem sektorju. Seveda teh možnosti ne izključuje in bo navsezadnje realnost tista, ki bo odločila. A dokler se to ne zgodi, so dovoljene sanje. Njegove se dotikajo področja kadrov, socialnega dela v podjetjih, dela s človeškimi viri, interneta kot orodja pri tem početju. Jožko pravi, da si je skozi stranska vrata pridobil tudi druga znanja, ki bi mu lahko pomagala pri iskanju dela, kljub vsemu pa je zaskrbljen glede prihodnosti, češ saj celo videči težko najdejo zaposlitev. Težko pa je priti tudi do začetnega kapitala, če bi želel začeti kot samostojni svetovalec.

Trenutno Jožko Gregorc, ki je med tednom v Ljubljani, ob koncih tedna pa se vrača v domače Mače, živi svoje študentsko življenje. Pri življenju v študentskem domu ne potrebujem kake prilagoditve ali asistence. Vse, kar potrebuje, je bela palica, pri študiju pa uporablja računalnik z Braillovo vrstico. Slednja je še iz obdobja prej omenjene dobrodelne akcije. »Tehnološki napredek je šel že toliko naprej, da je že zastarela. Bo treba razmisliti o nabavi nove, ker podjetja ne zagotavljajo več združljivosti za nazaj. Vrstica tudi ne omogoča brezžičnega povezovanja,« pove Jožko.

Računalnik je hkrati njegova potreba in hobi. Tudi skeniranje knjig opredeljuje kot oboje. Tako si knjige in drugo študijsko literaturo naloži v elektronsko obliko in mu ni več treba uporabljati zvočne izvedbe, ki je počasnejša in zavzame tudi več prostora. Sicer pa je Jožko tudi ljubitelj glasbe. Poje pri cerkvenem mešanem pevskem zboru v Preddvoru, zase in za študentske kolege rad zaigra na kitaro, s harmonike pa, pravi, samo še briše prah. Med tednom živi v Ljubljani, ob koncih tedna v Mačah. Ob dejstvu, da je že od petega leta starosti v Ljubljani, mu v prestolnici ni težko. Rad se vrne v Mače, a tudi ob vsakokratni vrnitvi v Ljubljano se mu ni težko znova vklopiti. Ko se pogovarjava o prijateljskih vezeh v domačem kraju, pravi, da se pozna, da je osnovnošolsko obdobje, ko se največkrat stkejo vezi med vrstniki, preživel v Ljubljani. Omeniti je treba še eno zanimivo Jožkovo dejavnost. Je najmlajši član izvršnega odbora Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj. Kandidiral je, pravi, tako bolj za »foro« in bil presenečen, ko je bil tudi izvoljen. »Nato sem se pustil počasi vpenjati noter in sedaj je to postalo del mojih interesov,« še pravi Jožko Gregorc.