Je bil Tavčar veren ali neveren?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 13. oktober 2011 / 06:00

Če bi Tavčarja sodili po njegovih antiklerikalnih spisih in nastopih, bi lahko pomislili, da je bil tudi brez vere. Vendar ni tako. Ostal je katolik. V globini svoje duše se ni nikdar odpovedal verskemu in še posebej katoliškemu naziranju o Bogu in posmrtnosti ...

Če bi Tavčarja sodili po pravih kampanjah proti klerikalcem (»farške gonje«), ki jim je načeloval kot šef Slovenskega naroda, ali po nekaterih satiričnih spisih z umetniško ambicijo (4000, Izgubljeni Bog), potem bi lahko upravičeno domnevali, da ni bil le antiklerikalec, temveč tudi ateist. Vendar temu ni tako. Dr. Ivan Tavčar je bil globoko veren človek. Izrazita »protiklerikalna tendenca« je značilna zlasti za tisti del njegovega opusa, ki je nastal v zadnjem desetletju 19. stoletja, ko so bili »surovi politični boji« med klerikalci in liberalci najhujši. To značilnost je ugotovil in raziskal že dr. Ivan Prijatelj, prvi urejevalec celote njegovega opusa in prvak slovenske literarne zgodovine v prvih desetletjih 20. stoletja.

»Dr. Ivan Tavčar je bil sin pobožne slovenske kmetiške matere, katera je imela na svoji smrtni postelji ob slovesu od življenja in od sina do tega eno samo prošnjo: da bi se dal njen ljubljeni Janez vsaj v svoji zadnji uri izpovedati. To prošnjo ji je sin obljubil izpolniti brez pridržka tem laglje, ker se on kljub vsem svobodomiselnim vplivom svoje izobrazbe v globini svoje duše ni bil nikdar odpovedal verskemu in še posebej katoliškemu naziranju o Bogu in posmrtnosti. V mladih dijaških letih, ko se je formirala njegova miselnost v okviru takrat modernega evropskega pozitivističnega svobodomiselstva ali 'liberalizma' – naš slovenski liberalizem je bil vedno zgolj rahlo idejno svobodomiselstvo, nikdar gospodarsko manchestrstvo! – v tistih letih je Tavčar skoraj vsake počitnice bival pri enem ali drugem svojih dveh stricev – duhovnikov, pri katerih se je navzel spoštovanja do onega preprosto-modrega selskega duhovnika, ki se ne rine v bojni politični vrvež, marveč vidi svoj poklic v tem, da je svojim kmetiškim, ves teden v težko materijalno delo vpreženim ovčicam miroljuben ter skrben pastir, dajajoč jim tudi med tednom dobre svete v gmotnih in dušnih težavah.«

Prijatelj je ugotovil, da je ostal Tavčar, eden od nespornih prvakov nastajajočega slovenskega meščanstva, v globini svoje duše ves čas – kmet. »Vrhutega je bila ena najznačilnejših črt našega pisatelja ta, da je bil on kljub vsem visokim dostojanstvom, ki jih je v življenju dosegel, pravzaprav v dnu svoje narave vedno – gorenjski kmet. To osnovno linijo svoje nature je jasno prosvedočil takrat, ko je proti koncu svojega življenja zapel diven slavospev slovenskemu 'kmetu-kralju' v Cvetju v jeseni. Dr. Tavčar je bil stalno na svojo grudno posest, domačijo in družino ponosen kmet, kateri bi bil tudi kot župan naše prestolnice najrajši videl, da bi ostala naša metropola vedno ljubko-domača 'Ljubljan'ca dolga vas'. Bil je zmeraj mogočen kmet čigar najpresrčnejša želja je bila, videti na stara leta okrog sebe veliko družino sinov, hčera, vnukov in vnučic. Bil je ves čas svojega življenja košat kmetiški velikaš, ki se ob solnčnih nedeljah in praznikih s parom rejenih konj vozi ob zvonjenju farnih zvonov v ozaljšano cerkev in na koncu svojih dni mirno umira, zavedajoč se, da bodo nad njegovo krsto duhovniki v zlatih plaščih ob bučanju mogočnih orgelj služili mašo za njegov pokoj in da bodo milo in ubrano peli domači zvonovi, ko ga bodo kmetiški gospodarji, njegovi bivši tovariši, polagali v naročje domače zemlje …«

Tavčar je sam izjavil: »Bil sem romantik, in zatorej se še danes ne morem ločiti od tiste visoke poezije, ki je – zame vsaj – vsekdar v zvezi z božjo službo po katoliških cerkvah!« Kakšen vernik je torej bil? Dr. Prijatelj: »Dr. Tavčar ni bil naivno-moralističen vernik kakor Luka Jeran, ni bil razumsko-zavzet vernik kakor dr. Mahnič, ni bil politično-spekulativen vernik kakor dr. Janez Bleiweis, mladi dr. Šusteršič ali stari Franjo Šuklje, ni bil brodolomec kakor nekateri francoski 'modernisti' in ni bil bogoiskatelj, kakršni so mnogi moderni Rusi z Dostojevskim na čelu – dr. Tavčar je bil domačnosten in liturgičen vernik. Te značilne svoje vernosti, s katero je bil prežet zlasti v mladostnih in starostnih letih – dočim je bil v moški dobi kakor vsi 'Mladoslovenci' versko skoraj indiferenten – pa ni spravljal nikdar v zvezo s svojo politično orientacijo, ki je bila usmerjena stalno svobodomiselno.«

Tavčar in kleriki

Tavčar je v svojih odnosih do duhovščine padal iz ene skrajnosti v drugo. Videli smo, kako je moral že kot dijak zapustiti ljubljansko alojzijevišče. Zatekel se je na Dolenjsko – k stricu duhovniku. K njemu je zahajal tudi kot dunajski študent in pri njem preživljal prav idilične počitnice. »Tiste čase sem zahajal k svojemu stricu Antonu Tavčarju, ki je bil župnik v kraju, ki je eden najlepših na Slovenskem: na Raki. Tja sem zahajal kot 'farovški študent' celo gimnazijo in vsa leta, ko sem se učil na univerzi. Posebno zanimiv je bil čas, ko je bil kaplan pri mojem stricu pokojni župnik Žgur. Pri mizi smo se neprestano pričkali: jaz sem bil mladoslovenec, onadva sta bila staroslovenca. Živeli smo v največjem političnem in tudi literarnem prepiru: onadva sta trgala moje spise, jaz pa sem v preroškem duhu oznanjeval, kako bo 'liberalna' ideja pretresla vso Slovenijo ter prišla do končne zmage. Vzlic temu pa eden brez drugega živeti nismo mogli, in lahko rečem, da mi je ohranil stric ljubezen, Žgur pa prijateljstvo do zadnjega dneva življenja! Takrat je pisal Žgur 'Šmarnice' in smelo trdim, da sem polovico teh 'Šmarnic' spisal jaz …«

Tako je govoril stari Tavčar (Izidor Cankar, Obiski, 1920). Ko se je leta 1918 ozrl na svojo satirično povest 4000, napisano 1891, je nekemu katoliškemu piscu izjavil: »Zadeti sem hotel le napake in izrodke napačnega klerikalizma, pa so udarci odleteli na vero samo, česar mi je zelo žal.« Govorilo se je celo, da naj bi pisatelj to delo na bolniški postelji pred svojim spovednikom – frančiškanom p. Placidom – preklical. Ko je govorico slišal dr. Ivan Prijatelj, urednik pisateljevih izbranih del, se je obrnil naravnost nanj z vprašanjem, ali je to res. Tavčar je odgovoril v pismu z dne 26. oktobra 1921: »Pater P. od mene ni ničesar zahteval, in jaz mu nesem ničesar obljubil. Gospod Žigon se torej moti. Pač pa je svoj čas, ko sem se ženil, pater Jožef Bizovičar nekaj enacega zahteval, pa se, kakor se spominjam, nesva mogla prav zjediniti. Da bi se bilo sedaj, ko je 'Katoliška tiskarna' prvi prodajalec mojih spisov, kaj tacega od mene zahtevalo, je naravnost izključeno.« Fran S. Finžgar piše v svojih spominih (Leta mojega popotovanja), kako je leta 1922 Tavčarju na njegovo željo preskrbel spovednika, nekega starega patra v Marijanišču. Dr. Ivo Tavčar, pisateljev prvi sin, pa je Marji Boršnik izjavil, da je bil Tavčarjev edini spovednik po poroki Andrej Kalan. Pa še ta je verjetno svojega poljanskega rojaka samo obhajal – kakor je sam izjavil v Slovencu 23. februarja 1923, takoj po Tavčarjevi smrti.

Ko je leta 1883 prvič kandidiral za poslanca v kranjski deželni zbor, je Tavčar razposlal duhovnikom ljubljanske škofije okrožnico, v kateri se jim je naravnost dobrikal in jih vabil, naj ga podprejo. Ko je duhovščina njegovo ponudbo soglasno odklonila, »bilo je užaljeno njegovo samoljubje in ostala mu je neka jeza do duhovstva sploh«. Tako poroča Ivan Hribar v svojih spominih. Tu zapiše tudi tisto značilno izjavo, katero mu je Tavčar izrekel nekaj let pozneje: »Ko bi bil šel v semenišče, bi bil danes prav tak fanatičen in borben kanonik ali celo škof.« Ko je ob koncu 19. stoletja škof Jeglič o božiču 1898 oznanil svojo namero, da zgradi zasebni katoliški srednješolski zavod, mu je Tavčar ostro nasprotoval, tako v mestnem svetu kot na straneh Slovenskega naroda, kjer ga je v začetku 1899 napadel z vrsto člankov. »Naj nam je oseba našega knezoškofa še tako simpatična, njegov božični pastirski list je pravi udarec v lice naši stranki. Ta pastirski list je dokaz, da hoče duhovščina v naši deželi prav vse v svojo pohlepno roko dobiti, da si hoče duševno podjarmiti ne samo kmeta, nego tudi razumnika …« Tavčar je samega sebe imel za liberalnega. V resnici je bil v politiki zelo konservativen, tak se je pokazal zlasti v odnosu do novih levih strank, do socialistov in komunistov. Liberalizem mu je pomenil predvsem materialno in duhovno prostost. »Liberalec je lahko le tisti, ki ima kaj za pod palec«; le kdor ima denar, je lahko tudi duhovno neodvisen. Tavčar je pač bil. Proti duhovščini nasploh ni bil, proti veri še manj. S kleriki je polemiziral le, kadar so ti skušali omejevati njegovo ali narodno duhovno prostost.

Tavčar in Ušeničnik

»Tedaj pa se je na gori Slivnici – ki s svojim največkrat s snegom ovenčanim vrhom kraljuje nad našo vasjo – prav pri vrhu utrnila majhna, neznatna iskrica. Kakor veščica nad močvirjem se je vžgala ter zaigrala tja in sem. Potem je obstala. Pa samo za nekaj časa. Ali v tem času je bila že večja postala. Sedaj že ni bila več iskrica, sedaj bila je že iskra. In pričela se je ta iskra po širokem bregu veličastne naše Slivnice nizdol pomikati. Ravnokar bila je še iskra, ali sedaj nastal je iz nje že večji goreči plamen. A sredi Slivnice bil je ta plamen že kot goreč grm, kakor ga je gledal Mojzes na gori Jetro. In bolj ko se je ta grm pomikal proti vznožju hriba, večji so postajali plameni njegovi. Nastal je tudi vihar in podrl je ona dva na 'Kozji nogi' k zemlji. A čudo, dasi sta zrla z očmi proti nebu, videla sta vendar vse, kar se je godilo v dolu! V hipu so plameni prepregli celo obnebje. A to niso bili plameni, to bila je nebeška podoba Odrešenika! Raztezala se je po vesoljni višini in sonca se je dotikala z milobno svojo glavo! In kakor nekdaj učenci na gori Tabor gledala sta nevredna črva stvarnika sveta. Pa le za nekaj trenutkov. Večni Bog stopil je s svojega prestola na večnem obnebju, in kakor je prej naraščala orjaška njegova podoba, tako se je sedaj krčila od hipa do hipa. In naša grešnika nista gledala več stvarnika v njegovi slavi, a pri vznožju 'Kozje noge' ugledala sta Boga-človeka, v neznatni človeški podobi. In trnov venec je nosil na glavi in težak križ je nosil ob rami …«

Če ne bi vedeli, od kod je gornji opis Križanega, ki se z Blegoša (za literarno rabo preimenovanega v Slivnico) spušča v Poljansko dolino, bi pomislili, da je iz kakega bogoslovnega spisa. V resnici pa je iz Tavčarjevega pamfleta Izgubljeni Bog. To pisanje velja ob satiričnem romanu 4000 za njegovo najbolj protiklerikalno delo. Izšlo je najprej kot podlistek v Slovenskem narodu, februarja 1900. Dvignilo je naklado časnika in bilo potem še trikrat ponatisnjeno v obliki samostojne brošure. Avtor se je podpisal kot dr. Ivan Nevesekdo, podnaslov Izgubljenega Boga pa se je glasil: »Resnična povest, tiskana z nedovoljenjem visokočastitega knezoškofijskega ordinarjata«.

Tavčarjev Izgubljeni Bog je razjezil tudi dr. Aleša Ušeničnika, pisateljevega poljanskega rojaka. V Katoliškem obzorniku (1900) je ugotavljal, da se Prešernovih Poezij »v 50 letih ni toliko razprodalo, kakor se je 'Izgubljenega Boga' v nekaj tednih«. To pa zaradi obilja pikantnosti, cinizma in frivolnosti, ker naši inteligenci ugaja, »če šegeče, diši, malce smrdi«. V tem je dr. Nevesekdo pravi mojster, priznava Ušeničnik. Prešernu bi takšno pisanje po njegovem ne ugajalo. Stal je »tako visoko nad našo moderno inteligenco – seveda 'Narodovo', saj le ta največ bere to remek-delo! – da bi pljunil pred Kranjce, ki širijo in bero take – kvasike!« To je, kolikor je meni znano, eno redkih ali kar edino mesto, na katerem se Ušeničnik spotika ob Tavčarja. Ušeničnik je veljal za Mahničevega naslednika in pričakovali bi, da se bo Tavčar lotil tudi njega. Pa se ga ni. Zdi se, da je med rojakoma veljalo nekakšno tiho, nepodpisano premirje.

Poljane so dale dva moža, ki sta usodno zaznamovala slovensko politično in duhovno življenje ob prelomu iz 19. v 20. stoletje in vse do 2. sv. vojne. To sta Ivan Tavčar in Aleš Ušeničnik (1869-1952), prvi odvetnik, politik in pisatelj, drugi teolog, filozof in sociolog, prvi praktik in umetnik, drugi teoretik in duhovnik. Prvi je skupaj z gorenjskim rojakom Ivanom Hribarjem postal prvak slovenskega liberalizma, drugi je ob Janezu Ev. Kreku, rojaku s selške strani, postal vodilni ideolog slovenskega katolicizma v prvi polovici 20. stoletja. Res je zanimivo, da se Tavčar, ki je bil tako gorak na klerikalce, ob svojega rojaka skorajda ni obregal, nemara tudi zato, ker je bil 17 let mlajši. Ko je bil Aleš še v gimnaziji, je Tavčar zvedel za njegovo izjemno nadarjenost in mu ponudil denarno podporo, če se odloči za študij na Dunaju – najbrž prav zato, da bi ga odvrnil od klerikalnih krogov in usmeril v posvetne. Ko je pisatelj 1891 v Ljubljani objavil svojo satirično utopijo z naslovom 4000, je bil mladi in nadebudni filozof še v Rimu. Res pa je, da je takoj po vrnitvi v Ljubljano prav on prevzel od škofa Antona Mahniča (v 4000 nastopa kot »blaženi Anton od Kala«) štafetno palico klerikalnega pogleda na kulturo in politiko. Ušeničnik je bil katoliški fundamentalist, učitelj celih generacij katoliških duhovnikov, avtoriteta med katoliškimi izobraženci in kot tak soodgovoren za politično držo slovenskega klera med 2. svetovno vojno. Kakor je Tavčar »sokriv« za svobodomiselnost posvetnega dela slovenske inteligence v tistem času …