Ivan Tavčar - kaj vse je bil!

Letos mineva 160 let od rojstva Ivana Tavčarja (1851-1923), enega od prvakov slovenske književnosti. Ki pa ni bil samo pisatelj. Bil je tudi odvetnik, politik, časnikar, gospodarstvenik, visoški posestnik, društveni delavec ... Pred sto leti je, denimo, postal tudi ljubljanski župan in to ostal deset let (1911-1921). Gorenjski glas mu posveča ta snopič Snovanj.

Kaj vse je Tavčar bil! Glasovi preji v njegov spomin, ki se je ob 150-letnici njegovega rojstva dobro pripravljena in obiskana zgodila v Galeriji Krvina v Gorenji vasi, 20. septembra 2001, smo dali naslov Vsestranski Ivan Tavčar. Danes ga imamo v časteh predvsem kot pisatelja, ki smo ga brali v šolskih in poznejših letih. V svojem življenju pa si je, po rodu bajtarski sin, služil kruh in prislužil razmeroma veliko premoženje predvsem kot odvetnik in gospodarstvenik. Bil je tudi časnikar, urednik in publicist. Številne so bile njegove politične funkcije: bil je ljubljanski mestni svetnik, kranjski deželni, avstrijski državnozborski in jugoslovanski ustavodajni poslanec, pa ljubljanski župan in minister (»poverjenik«) za prehrano v prvi slovenski narodni vladi. Da ne omenjamo številnih častnih funkcij in naslovov …

Ko je absolviral študij prava na dunajski univerzi, se je vrnil v Ljubljano in 1. septembra 1875 nastopil svojo prvo službo. Zaposlil se je kot koncipient v odvetniški pisarni dr. Antona Schreya. Drugo službo je našel v Kranju: 16. januarja 1877 je prevzel pripravniško mesto pri dr. Janezu Mencingerju, odvetniku in pisatelju. Dne 30. septembra 1880 ga najdemo spet v Ljubljani, kjer je v svoji tretji službi še vedno koncipient, tokrat v pisarni dr. Alfonza Moscheta. Ker se je s slednjim sprl, ga je zapustil in pripravniško prakso od 1. oktobra 1883 nadaljeval pri dr. Karlu Ahazhizhu. Konec leta 1883 je v Trstu opravil odvetniški izpit in 19. januarja 1884 – kot šesti slovenski odvetnik – odprl svojo lastno pisarno na Turjaškem trgu v Ljubljani. Vodil jo je do smrti.

Premalo znano je, da je bil Tavčar pomemben tudi kot slovenski gospodarstvenik. Leta 1889 je bil med soustanovitelji Mestne hranilnice v Ljubljani in postal njen pravni svetovalec. Višek gospodarskega vzpona je dosegel s soustanovitvijo Ljubljanske kreditne banke, d. d., prve samostojne slovenske banke; 1900 je bil izvoljen v upravni svet, 1915 za podpredsednika, 1916 za predsednika, kar je ostal do smrti. Kot bančnik se je povezoval z gospodarskimi ustanovami doma in v tujini: s Hrvatsko trgovinsko banko v Zagrebu (od 1919), s Hrvatsko-slavonsko zemaljsko hipotekarno banko v Zagrebu (od 1921), z Združenimi papirnicami Vevče-Goričane-Medvode (od 1920), s Kemijsko industrijo Zorka v Zagrebu in Subotici, itd. V Narodni tiskarni v Ljubljani je bil od 1887 član nadzorovalnega sveta in podpredsednik, 1889-1923 pa predsednik njenega upravnega odbora. Krajši čas je sodeloval v vodstvu Tiskovne zadruge in Nove založbe (1907).

Visoko je segal kot politik. Že 1884 je postal odbornik ljubljanskega mestnega občinskega sveta, 1909 podžupan in 1911-21 župan Ljubljane. V upravi tega mesta je torej sodeloval skoraj 40 let! Četrt stoletja pa v kranjskem deželnem zboru; za deželnega poslanca je bil izvoljen kar petkrat: 1889 in 1896 v Kranju in Škofji Loki, 1901 v dolenjskih mestih, 1908 in 1913 v Ljubljani. V letih 1896-1911 je bil tudi deželni odbornik. V letih 1901-7 je bil poslanec v Državnem zboru na Dunaju, kjer je zastopal mesto Ljubljana ter ljubljansko trgovsko in obrtno zbornico. Oktobra 1918, po razpadu Avstro-Ogrske, je bila v Ljubljani postavljena prva slovenska narodna vlada, Tavčar pa v njej za ministra (»poverjenika«) za prehrano. Po nastanku Kraljevine SHS je bil poslanec njene prve, ustavodajne skupščine, ki je 1921 sprejela vidovdansko ustavo.

Bil je član in funkcionar številnih društev: visokošolskih društev Radogoj in Slovenija na Dunaju, Dramatičnega društva v Ljubljani, Narodne čitalnice v Kranju, ljubljanskega Sokola, Slovanske sokolske zveze, Slovstvenega zabavnega kluba oz. Slovenskega pisateljskega društva, Pisateljskega podpornega društva, Ciril-Metodove družbe, društva Pravnik, Kmetijske družbe, Društva slovenskih književnikov in časnikarjev, Slovenske matice … Slovensko bralno društvo v Kranju, Zveza slovanskih učiteljskih društev, Slovenija, Sokol, Narodna čitalnica v Kranju, Jugoslovansko akademsko društvo Triglav in druga so ga imenovala za častnega člana. Mesta Celje, Kamnik, Kranj, Krško, Šoštanj in Ljubljana pa za častnega meščana. Kralj Aleksander I. Zedinitelj ga je 1921 odlikoval z redom sv. Save.

V Poljanah nad Škofjo Loko pripravljajo ob 160-letnici rojstva njihovega največjega rojaka Tavčarjev kulturni teden in okroglo mizo z naslovom »Dr. Ivan Tavčar, slovenski politik, ljubljanski jurist, visoški posestnik v Poljanah«. Gorenjski glas pa velikemu Gorenjcu in njegovi vsestranskosti posveča ta snopič Snovanj.