Razpoke v kamnu (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 9. oktober 2011 / 06:00

»Ko sta brat in njegova sopotnica odšla, se je mami povsem utrgalo, začela je kričati name, češ da se kaj takega nikoli več ne ponovi, da me bo razdedinila, če bom nesramna, postavila na cesto, da zaradi nje lahko spimo pod milim nebom. Na srečo jo je slišal Jani ter ji odločno povedal, da takrat, ko se bo to zgodilo, bo v hiši podrl vse, kar je naredil, pa da bomo tudi s seboj odnesli vse, kar smo kupili. Mama se je umirila in spravljivo dejala, da ni »nič hudega mislila«. Pa da nas ima rada bolj, kot si mislimo.«

Že po prvem nadaljevanju Marinkine zgodbe so pričeli deževati telefonski klici. Bila sem osupla ob dejstvu, koliko jih je, ki imajo podobne težave. Ni nujno, da je zmeraj sin tisti, ki zasede materino srce v celoti, pogosto se dogaja, da starši dajejo najmlajšemu v družini prednost pred drugimi otroki. Gospa I. K. je med drugim povedala, da je njena sestra pognala za mamila vse, kar ji je prišlo pod roke, kradla je doma, pri svoji sestri in bratu, toda njihova mama ni hotela ničesar ukreniti. Niti potem ne, ko jo je ljubljena hči ''po nesreči'' pahnila po tleh. Zamere in krivice pogosto privrejo na dan tedaj, ko starši delijo premoženje. Sicer so redki, ki ne bi bili pravični, pa vseeno: zakaj, za vraga, je treba med lastnimi otroki delati razlike? In imeti nekatere raje kot druge?

Ob tem, slednjem vprašanju se Marinka neštetokrat zamisli.

»V času odraščanja sem sicer vedela, da me mama zapostavlja, vendar je bilo hrepenenje po njeni ljubezni daleč močnejše, da bi se ukvarjala s tem, da ima brat pri njej prednost. Ne nazadnje sva se z bratom zmeraj dobro razumela, še danes se,« skuša Marinka najti opravičilo za tisto, zaradi česar v srcu trpi.

Bolijo jo tudi take »malenkosti«, da mora jeseni, ko izkopljejo krompir, nekaj gajbic obvezno oddati tudi Tiborju. Saj bi jih itak, vendar ne zato, ker bi bila to njena dolžnost.

»Midva z Janijem sva si že od nekdaj želela veliko družino, vsakega otroka se razveseliva. Srečna sva, ko vidiva, da nama uspeva, da so otroci med seboj zelo povezani. To nama zelo zelo veliko pomeni. Zadnjič pride, že navsezgodaj, mama na kavo, nekaj časa gleda najmlajšo, ki se kobaca med igračami, potem pa se obrne k meni in reče nekaj tako trapastega, da res ne morem verjeti, da se ji tudi take neumnosti motajo po glavi. Vprašala me je, če se slučajno ne zavedam, da s tem, ko imam toliko otrok, vzbujam pri Tiborju slab občutek, ker pač on nima še nobenega. Obstala sem z odprtimi usti, sploh nisem dojela, kaj je hotela reči. Usule so se mi solze, prosila sem jo, naj gre domov, da je ne maram videti. Pa se ni dala omajati, še na vratih je ponovila, naj razmislim o njenih besedah,« med zmajevanjem z glavo razlaga Marinka.

Žal je bila njena mama tako zaverovana v svoj prav, da je o vnukih razpredala tudi na srečanju s svojimi kofetaricami. Na srečo med njimi ni našla nobene, ki bi stopila na njeno stran. Še več: okarale so jo, češ da se norčuje iz belega kruha, ker ne ceni hčerke in zeta, ki ustrežeta vsaki njeni želji.

»Seveda sem bila za zavrnitve, ki jih je doživela, jaz kriva,« nadaljuje zgodbo Marinka.

V tistem času je bila mama še bolj osamljena, saj je odšel njen Tibor na specializacijo v tujino, tako da so tudi sicer redki obiski odpadli.

»Z nekega izleta v času trgatve pa se je vrnila vsa navdušena, povedala mi je, da je sklenila, da si bo omislila prijatelja, da tako ne gre več naprej, ker ni – po njenem - nikogar, ki bi ji pomagal in ji stal ob strani. Bila sem zgrožena, saj mama ni več mlada, za seboj pa je imela tudi precej zdravstvenih težav. 'Pusti jo, saj vidiš, da je trmasta kot bik,' me je miril Jani, tako da sem se nazadnje vdala in s strahom čakala, kaj se bo izcimilo. Vsa vas je že šepetala o njenem bodočem ženinu. Ko sem prišla v trgovino, ki stoji ravno nasproti stavbe, v kateri imajo tudi upokojenci svoje prostore, so tisti, ki so tam stali v gruči, utihnili. Vedela sem, da nas opravljajo, dvignila sem glavo in šla mimo. Tako imenovani 'ženin' se je res prikazal nekega sobotnega popoldneva, a ni ostal dolgo. Morda le kakšen teden ali pa še to ne. Mami je začel postavljati pogoje o tem, kaj mu bo prepisala, če hoče, da se preseli k njej, ker on pa že ne bo zastonj delal. O sebi je imel zelo visoko mnenje, saj se je včasih menda ukvarjal s kulturo, nosil je celo daljše lase, ki si jih je vezal z elastiko. Tako kot je prišel, je tudi izginil, pozneje pa smo slišali, da je na podoben način gostil že pri marsikateri starejši ženski. Ko se je udomačil, se ga je bilo menda zelo težko znebiti. Mama je imela po svoje še srečo,« zaključuje s svojo zgodbo Marinka.

Vendar pa so dolgoletne težave, poniževanja in krivice, ki jih je doživljala, spremenile tudi njo. Nič več ne dovoli, vsaj pogosto ji to uspe, da bi mama z njo grdo ravnala. Bog ve, ali bo ta kdaj spoznala, kakšen zaklad se skriva v hčerki in njeni družini?

(Konec)