Ohraniti ozonski plašč

Besedilo: Samo Lesjak
Kategorija: Prosti čas / / 06:00

Z mednarodnim dnem zaščite ozonske plasti vsako leto zaznamujemo podpis Montrealskega protokola o zmanjševanju in prenehanju uporabe ozonu nevarnih snovi.

Ozonski plašč sestavljajo plasti v zemeljski atmosferi na višini približno od 13 do 40 km, ki vsebujejo relativno visoke stopnje plina, imenovanega ozon (O3). Ozonske plasti so bistvenega pomena za življenje, saj absorbirajo do 99 odstotkov nevarnega sončnega ultravijoličnega (UV) sevanja, ki je škodljivo za življenje na Zemlji. Debelina teh zaščitnih plasti pa se spreminja tako sezonsko kot tudi geografsko. Na območju ekvatorja je dokaj majhna, vendar pa se debeli, ko se premikamo proti zemeljskima poloma. Prav tako pa niha tudi z letnimi časi. V spomladanskih mesecih je ta plast debelejša, v jesenskih pa tanjša.

Posledice modernizacije ter izpuščanja nevarnih snovi v ozračje so pripeljale do zmanjšanja ozonske plasti, do tako imenovanih ozonskih lukenj, ki lahko vodijo do naravnih katastrof. Zato znanstveniki vseskozi budno spremljajo spremembe v ozonskem plašču, zlasti ozonsko luknjo nad južnim polom. Namreč, v naših krajih moč sončnih žarkov jeseni oslabi, na južni polobli pa je drugače. Tam je sedaj še kako aktualno razmišljanje o sončnem UV-sevanju in zaščiti pred njim, saj je to čas širjenja ozonske luknje nad Antarktiko. Trenutno je oslabljena bolj, kot je bila lani. Vendar izkušnje iz preteklih let kažejo, da na osnovi septembrskega stanja še ne moremo sklepati na razvoj ozonskih plasti v prihodnje.

Generalna skupščina Združenih narodov se je leta 1994 odločila, da 16. september razglasi za mednarodni dan ohranjanja ozonske plasti. Na ta dan leta 1987 je bil namreč podpisan Montrealski protokol, ki spada med najbolj široko sprejete večstranske okoljske dogovore. Protokol ureja nadzor nad proizvodnjo, uporabo snovi in trgovanjem s snovmi, ki tanjšajo ozonsko plast. Koncentracija snovi, ki tanjšajo ozonski plašč, je dosegla vrh v letih 1992-94, v zadnjih letih pa se situacija izboljšuje. Čeprav imajo ozonu škodljive snovi dolgo življenjsko dobo, pa prva znamenja že kažejo, da je bila začrtana prava pot za obnovitev dragocenega sistema, ki ščiti življenje na Zemlji pred UV-sevanjem. Vendar so naravni sistemi zapleteni in pogosto presenetijo, ko to najmanj pričakujemo. Tako je bilo tudi marca letos, ko se je zaščitna ozonska plast nad severnim polom močno stanjšala, prav tako pa smo imeli nekoliko močnejše UV-sevanje tudi nad našimi kraji.

Mednarodni dan zaščite ozonske plasti je priložnost, da se spomnimo vseh koristi, ki jih je prinesel Montrealski protokol. Ponuja številne izkušnje, ki jih je mogoče uporabiti za reševanje tudi številnih drugih okoljskih vprašanj. Zmanjševanje količine škodljivih snovi namreč zbuja kanček upanja, da bomo sedanje in prihodnje generacije še lahko živele v svetu, kot ga poznamo danes.