Recept: mlad se poroči

Minulo soboto sta si Vinko in Frančiška Lukančič iz Račeve pri Žireh po sedmih desetletjih znova obljubila zvestobo.

Žiri – Visoka obletnica poroke zakoncev Lukančič je pritegnila skoraj vso družino, najprej na ponovno cerkveno zaobljubo na Sv. Tri Kralje, kjer sta se vzela tudi prvič, in nato še na pogostitev k Župan na Dobračevi, kjer sta se spoznala na gasilski veselici. Obiskali smo ju že nekaj dni prej in vprašali po receptu za tako dolg zakon, ki ni pogost ne v Žireh ne na Gorenjskem. »Jah, zgodaj se moraš poročiti,« je navihano, kot še marsikaj drugega, povedal 95-letni Vinko, temu pa je prikimala štiri leta mlajša žena Frančiška. Dodala sta še, da danes mladi pari ob poroki tako zelo slavijo prvi uradni skupni dan, da dolgo že ne morejo zdržati.

V zakonu sta vzgojila osem otrok, a pojdimo od začetka. Poročila sta se v prvem letu druge svetovne vojne, ko so Žiri zavzeli Nemci. Ker so izgnali domačega župnika, sta se odločila za poroko na Vrhu Sv. Treh Kraljev. Tega pa so zavzeli Italijani, zato sta morala čez mejo. »V roke sva vzela grablje, sicer bi preveč spraševali. Po meji sva jih zalučala v grmovje,« pove Frančiška, Vinko pa, da si slavja takrat niso mogli privoščiti: »Nisva se niti slikala, le soseda nama je pripravila skromno večerjo.« Z njima sta bila takrat le priči: brata Janez in Franc.

»Otroci so velikokrat pri nama in tega sem zelo vesela,« pove Frančiška. Leto po poroki se je rodila prvorojenka Marija, nato pa po vojni (vmes je moral Vinko v nemško vojsko) še Janez, Franc, Vinko, Stanko, Cveta, Olga in leta 1960 še najmlajša Cecilija. Vedno znova sta vesela obiska vnukov in za zdaj 14 pravnukov. Dom sta si uredila v Račevi, najprej dogradila staro Jernejčevo hišo, kjer je bil doma Vinko, nato pa leta 1962 zgradila novo. Vinko je bil vrsto let zaposlen pri Elektru Ljubljani, nadzorništvu Žiri, Frančiška pa je doma skrbela za otroke in kmetovala.

Ko ju vprašamo po zdravju, Vinko odgovori, da ga 'vse sorte dajejo'. »Hitreje občutiva kako slabost, sicer sva kar zdrava,« pove Frančiška, Vinko pa znova nagajivo: »Mat' prav', da le sedim.« A sam skrbi zase, doda žena. Pravita, da sta spoznala tudi bolnišnice, a je danes dobro. Frančiška bere brez očal, rada čebelari in tudi veliko kleklja. Ker smo ju obiskali v času, ko so poslanci razreševali vlado, ju zbodemo še s politiko in pogledom v prihodnost. »Ah, pomembno je le, da prejemava pokojnino,« trezno odgovori Vinko. Ugotavljata, da je po vojni res vsega manjkalo in so mnogi tolkli revščino, vendar je bilo veliko dela, zato je bilo takrat bolje: »Razpoloženje je bilo povsem drugačno, danes so ljudje prezahtevni, nekaterim se še delati ne da.«