Ilirske province v likovnih podobah

Besedilo: Damir Globočnik
Kategorija: GG Plus / torek, 27. september 2011 / 06:00

Kratkotrajno obdobje Ilirskih provinc oziroma francoske oblasti nad kranjskimi, goriškimi, istrskimi in delom koroških Slovencev se je v slovenski zgodovinski spomin zapisalo kot pozitivno nasprotje avstrijske politike. Nekatere stvari, ki so se zdele v času francoske oblasti slabe, so ob poznejših izkušnjah in zaradi časovne oddaljenosti začeli idealizirali.

Ilirske province je oktobra 1809 ustanovil Napoleon I. Glavno mesto je bilo Ljubljana. Razpadle so jeseni 1813 z avstrijsko vojaško zasedbo. Francoska okupacija je tudi v ljudskem izročilu zapustila protislovne sledi. Kmečko prebivalstvo je imelo na francosko okupacijo v letih 1805 in 1809 do 1813 slabe, pa tudi dobre spomine. Francozi so nasilno izterjali visoke davke, rekrutirali so mnogo slovenskih fantov. Prebivalstvo je moralo poskrbeti za nastavitev in oskrbo francoske in avstrijske vojske med vojnimi operacijami. Ljudsko nezadovoljstvo je privedlo do pravcatih kmečkih uporov, ki so jih Francozi zatrli s silo. Francozi so uvedli tudi koristne novosti: učinkovito in moderno državno upravo, enakost vseh državljanov pred zakonom, obrtno svobodo, odpravili so cerkvene privilegije, kmeta so delno opravičili fevdalnih davščin in tlake. Slovenščina ni postala uradni jezik, vendar so Francozi reformirali šolski pouk in vpeljali slovenski jezik v osnovne šole in deloma v gimnazije v kranjski polovici Ilirije. Najpotrebnejše učbenike za slovenski pouk je sestavil Valentin Vodnik.

Pisatelj in zgodovinar Janez Trdina (1830–1905) je v letih 1867/1868 zapisal: »Kadar so se starci menili o davkih, so vzdihovali v en glas: to je bilo 'pod Francozom' vse drugače kakor zdaj, vse bolje; ko je odrajtal človek 'fronke', je bilo vse opravljeno, niso nam nakladali vsak dan novih davščin, vedelo se je natanko, koliko se plača, zdaj pa si izmišljujejo ti prekleti škrici zmerom kaj novega, kaj hujšega. /…/ Pa kako dobri so bili Francozi: ko je Kranj pogoreli (op. požar je mesto opustošil 18. maja 1811), so izpraznili v Ljubljani brž vse kase, poslali so še tisti dan vse denarje pogorelcem, ljudem se je pomagalo, da je kaj zaleglo. In ko je bila slaba letina, so dajali vojaki svoj kruh ubogim ljudem in zraven so še otroke pestovali in na polju delali.«

Kmet ziblje francoskega vojaka

Francoska zasedba slovenskega ozemlja, z njo povezane vojne nadloge, gospodarska bremena in pridobitve so se odrazili tudi v ljudskem izročilu in likovnih delih podeželskih oziroma ljudskih umetnikov. Na enega najbolj zanimivih primerov ljudskega spomina na Francoze naletimo na poslikanih panjskih končnicah, t. j. z različnimi prizori okrašenih lesenih deščicah na prednji strani čebeljih panjev (kranjičev), ki jih hranijo muzeji in zasebni zbiralci. Zasledimo več motivov, med katerimi je najpogostejši prizor krotkega kmeta, ki ziblje francoskega vojaka.

Etnologinja Marija Makarovič (Kmet ziblje Francoza, Slovenski etnograf, 1955, str. 153–169) poudarja, da je motiv neposredno vezan na ljudsko izročilo o francoski zasedbi slovenskega ozemlja in spada med izvirne motive, kar pomeni, da se slikarji panjskih končnic niso zgledovali po kakšni tuji tiskani predlogi. V dolenjskem, gorenjskem, primorskem in štajerskem ljudskem izročilu se je ohranilo več različic zgodbe o kmetu, ki je zibal Francoza v zibki, v kadunjah (mizi s koritom za mesenje) ali na hlodu. Bistvo vsake med njimi je podobno: kmet mora zibati francoskega vojaka v značilni grenadirski opravi, vendar ga nekaj časa ziblje, nato pa ga zvrne iz zibelke. Medtem ko ljudsko izročilo pozna različice s francoskim vojakom ali oficirjem in zibelko lahko ziblje kmet ali kmetica, prevrne pa jo kmet ali oficir, je na končnici vedno narisan kmet. Marija Makarovič ugotavlja, da so razlogi, zaradi katerih bi lahko prišlo do zibanja, različni: Francoz se je pijan zvrnil v zibko, kmet je moral zibati Francoza na njegov ukaz, Francoz je hotel z zibanjem kmeta nadlegovati, lahko bi šlo za slučajno vojakovo domislico, torej bi končnica lahko prikazovala konkreten dogodek, vendar pa je motiv kasneje dobil simboličen pomen. Kmet naj bi predstavljal nezadovoljno ljudstvo, ki potrpežljivo prenaša vse težave, ko pa mu je dovolj, se postavi po robu, kar dokazuje resnična ali simbolična zavrnitev zibeli.

Francoski vojaki na freskah in poslikanih skrinjah

Na panjskih končnicah se je ohranil tudi spomin na vojne s Francozi (motiv bitke med pešaki in dvema konjenikoma, motiv konjeniške bitke med avstrijskimi huzarji in francoski kirasirji). Zanimivi so tudi figuralni čebelji panji v obliki francoskega vojaka (npr. panji v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, Posavskem muzeju Brežice in Čebelarskem muzeju v Radovljici).

V zbirki ljudske umetnosti na Gorenjskem v drugem nadstropju Mestne hiše v Kranju si je mogoče ogledati lesena vrata iz nekdanje gostilne Pri Benediku v Stražišču pri Kranju, ki jih krasi velika podoba francoskega vojaka s sabljo v rokah in veliko fajfo v ustih. Vrata so nastala v prvi polovici 19. stoletja. Do srede preteklega stoletja so bila v uporabi na zadnjem portalu ali vhodu v gostilniško klet. Morda gre pri veliki podobi francoskega vojaka za odraz navade, da so na vrata konjskih hlevov pritrjevali podobe (tiskane ilustracije) generalov, cesarjev in vojakov.

Motiv francoskega vojaka srečamo tudi na poslikanih kmečkih skrinjah in freskah. Fasado kmetije Pri Mohorju v Ljubnem na Gorenjskem krasijo freske iz 18. in 19. stoletja. Freske iz 19. stoletja prikazujejo francoska vojaka, ki stražita vhodna vrata, in spopad dveh konjenikov. Po ljudskem pripovedovanju so se pri hiši zadrževali francoski vojaki, saj so tu imeli konjske hleve.