"V Naklo pojdem"

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 26. september 2011 / 06:00

Tako je dejala tovarišica Ivanka, ki je poučevala prvošolce Osnovne šole Naklo iz generacije 1961. Po petdesetih letih so obujali spomine na prve šolske dni.

Pisalo se je leto 1961 … »Drage sošolke in sošolci, minila so leta, minilo ni vse. Res, kar petdeset let se je nabralo, odkar smo v nakelski šoli prvič sedli v šolske klopi,« je pisalo na vabilu za srečanje v gostilni Marinšek v Naklem, ki sta ga pripravila sošolca Eli in Vine. Njuna sošolka Urška Meglič pa se je zavezala, da poišče še njihovo tovarišico Ivanko; o tem je povedala: »Resno sem vzela to nalogo in poklicala učiteljice po Gorenjski, Štajerski, Dolenjski in tovarišico Ivanko našla v Ljubljani. Potrdila je, da pride.«

Nekateri sošolke in sošolci se niso videli že dolga leta, zato je bilo srečanje še toliko bolj prisrčno in veselo. »Tovarišica Ivanka nam je povedala, da je prišla v Naklo kot osemnajstletno dekle z namenom, da poučuje prvi razred. Imela je priložnost poučevati kar v treh šolah, v Naklem, na Golniku in na Jezerskem. V roke je vzela zemljevid, poiskala kraje in prst se ji je ustavil na kraju Naklo. Sprejel jo je ravnatelj šole, tovariš Kožuh,« je povzela Megličeva. Bil je prvi september 1961, v prvem razredu je sedelo sedemindvajset učencev. »Lepo smo se imeli in razumeli,« se strinja generacija 1961.

»Seveda na srečanju po petdesetih letih ni manjkalo dobre volje, tudi presenečenj ne, saj smo za spomin dobili majice s fotografijo prvega razreda, na harmoniko pa nam je igral sošolec Ivo,« je še povedala Urška Meglič in dodala, da se bodo odslej srečevali vsako leto.

Pesmica za tovarišico Ivanko

50 let je, odkar smo stopili

prvič v stare šolske klopi,

roke smo vedno si skrbno umili,

vedno pri vas smo pridni bili.

Predmete vse smo radi imeli,

skupaj bili vsi smo veseli,

zdaj pa ostal le spomin je na to,

kaj smo imeli in kaj je bilo.

Kmalu zatem smo vse pozabili,

vsak je od nas šel le svojo pot,

zdaj pa smo skupaj vabilo dobili,

seveda, da srečamo se.

Tu smo zato, ker smo se spoznali

dolgo nazaj, ko nismo še brali,

ampak spomini na to še živijo,

na glavi nam naši lasje že sivijo.

Zdaj pa tukaj na stolih sedimo

in mislimo si, kaj vse je že mimo.

Pa najrajši kozarček al' dva

spijmo od vrha pa čisto do dna.

Napisala: Nika