Pahorjeva vlada se ni obdržala

Prejšnji teden smo ugibali, ali se bo po torkovem glasovanju o zaupnici Pahorjeva vlada obdržala. Ni se, njen padec pa je zasenčil vse druge politične dogodke v državi.

Vlada Boruta Pahorja, ki je nastopila svoj mandat novembra 2008, potem ko je stranka SD dobila največ glasov na državnozborskih volitvah in ga je predsednik vlade predlagal za mandatarja, se po treh letih poslavlja. Vladno ekipo je takrat Borut Pahor sestavil še s tremi koalicijskimi partnericami: poleg SD še z LDS in Zares, pozneje se je levemu trojčku pridružil še četrti, »poredni otrok koalicije«, stranka Desus.

Vlada ni bila kos gospodarski krizi

Pahorjeva vlada je svoj mandat začela, ko je v svetu izbruhnila finančno-gospodarska kriza, ki smo jo že zelo kmalu občutili tudi v Sloveniji. Doživeli smo hud padec bruto domačega proizvoda, naraščala je brezposelnost, konkurenčnost je padala, javno finančni dolg se je podvojil … Vladni ekipi kljub vsem ukrepom za izboljšanje tega stanja ni uspelo povleči države iz krize, kmalu za gospodarsko pa sta sledili politična in vladna kriza. Priljubljenost Pahorjeve vlade na lestvicah javnomnenjskih raziskav je začela padati tudi ob pojavu različnih afer. Ena od njih je bila afera z bulmastifi, kjer so vpletenost v socialna omrežja z družbenimi pomembneži očitali zlasti notranji ministrici in predsednici LDS, Pahorjevi koalicijski partnerici Katarini Kresal. Druga je bila povezana s šefinjo Pahorjevega kabineta Simono Dimic, tretja z evropskim poslancem Zoranom Thalerjem, ki je za ta položaj kandidiral pri Pahorjevi stranki SD.

Referendumski neuspehi

Prvi dve leti Pahorjevega mandata sta bili videti še kar obetavni. Kot enega od uspehov mu štejejo arbitražni sporazum s Hrvaško. O njem so slovenski volivci sredi leta 2009 odločali na referendumu in ga potrdili. Vsi poznejši referendumi pa so bili za vlado neuspešni. Začelo se je z zakonom o RTV ministrice za kulturo Majde Širca, ki so ga ljudje zavrnili s skoraj tremi četrtinami glasov. Poznejši zakon o medijih so zavrnili že poslanci državnega zbora, tako da referendum sploh ni bil potreben. Največji polom pa je letos doživel referendumski trojček: hkrati s pokojninsko reformo so volivci odločali o zakonu o malem delu in o arhivskih gradivih in vse tri prepričljivo zavrnili.

Slovo več ministrov

Po tem polomu so se zaostrila razmerja med koalicijskimi partnericami. Že prej je koalicijo zapustila stranka Desus, ki je odhod napovedovala že večkrat poprej. Njen prvak Karl Erjavec je bil med prvimi »odstopljenimi« ministri. Že iz mandata Janševe vlade se ga je držal negativen predznak v zvezi z zadevo Patria, kot okoljski minister pa je moral zapustiti vlado, ko je računsko sodišče ugotovilo nepravilnosti pri ravnanju z odpadki. Najbolj pa se je Desus z vladno koalicijo razhajal glede pokojninske reforme. Pred referendumi je odhod iz vlade napovedal tudi Gregor Golobič, predsednik stranke Zares. Pravzaprav je predlagal, naj odstopita tudi Pahor in Kresalova, nato pa naj iščejo novega mandatarja, vendar tega ni dosegel. Po referendumu pa je Zares zapustil koalicijo, Golobič položaj ministra za visoko šolstvo in znanost, za njim pa so odšle tudi druge strankine ministrice. Ko sta računsko sodišče in protikorupcijska komisija ugotovila nepravilnosti pri najemu prostorov za nacionalni preiskovalni urad, je odstopila še notranja ministrica Katarina Kresal.

To so bili samo zadnji odstopi ministrov, že prej pa so odšli kmetijski minister Pogačnik, iz zdravstvenih razlogov pa zdravstveni minister Miklavčič in ministrica za lokalno samoupravo Zlata Ploštajner. Ta vladna služba je imela še posebno smolo: minister Gjerkeš je odstopil, ker so ga zalotili vinjenega v avtomobilu, njegova namestnica Duša Trobec Bučan pa le po treh mesecih vladanja temu resorju. Pahor je stanje rešil z začasnimi ministri, ki naj bi svoje delo opravljali do imenovanja novih. Pet vladnih resorjev bi lahko nove ministre dobili ta torek, saj je premier Pahor predlagal državnemu zboru listo petih kandidatov. Ti so na matičnih parlamentarnih telesih dobili podporo, ne pa tudi v državnem zboru, kajti glasovanje o njih je bilo povezano z zaupnico Pahorju in njegovi manjšinski vladi, v kateri sta bili sedaj samo še njegova stranka SD in partnerska LDS. Ta pa je, kot smo videli, na glasovanju pogorela s 36 glasovi za in 51 proti.

Kaj sedaj?

Možnosti so naslednje: stranke lahko v tednu dni predlagajo novega mandatarja; možnost, da predlaga novo glasovanje o zaupnici, ima tudi Borut Pahor, in sicer v tridesetih dneh; če ni nobenih predlogov, pa lahko predsednik države v tridesetih dneh razpusti parlament in začnejo teči roki za razpis volitev. Smo pa slišali tudi zanimiv predlog nepovezanega poslanca Andreja Magajne o vladi narodne enotnosti. Vodila naj bi jo poslanka SD, Kamničanka Julijana Bizjak Mlakar. Ta pravi: »Tudi sama sem podprla in podpiram stališče Socialnih demokratov glede predčasnih volitev in sicer, da so slednje najprimernejša rešitev.Tako, da o mandatarstvu ne razmišljam.« Bomo pa v prihodnjih dneh najbrž slišali še kak predlog, kako urediti državo.

Tretja nezaupnica v času devetih slovenskih vlad

Nezaupnica Pahorjevi vladi ni edina v zgodovini samostojne Slovenije. Državo je doslej vodilo devet vlad: prvo Demosovo je vodil Lojze Peterle in je prva doživela konstruktivno nezaupnico. Na čelu nekaj naslednjih vlad je bil Janez Drnovšek. Tudi ena njegovih vlad je doživela nezaupnico, in sicer leta 2000. Za pol leta je vodenje vlade prevzel Andrej Bajuk z desnosredinsko ekipo, nato pa je po rednih parlamentarnih volitvah znova dobil mandat Drnovšek. Ko je ta postal predsednik države, je leta 2002 državni zbor za novega premiera imenoval Antona Ropa. Na volitvah leta 2004 je slavila SDS, takratno vlado je sestavil Janez Janša. Pahor je bil predsednik devete slovenske vlade in tretji, ki se je moral posloviti predčasno zaradi izglasovane nezaupnice.