Čas hitro teče

Čas mu hitro teče, pravi Franci Jezeršek, ki je letos praznoval sedemdeseti rojstni dan. Ker se v njegovem življenju veliko godi, ker en dan ni enak drugemu. Še vedno je aktiven, čeprav je že deset let v pokoju. Jezerškovi so ena najbolj znanih in največjih gostinskih družin v Sloveniji.

Franci Jezeršek je odraščal na kmetiji v Poljanski dolini, kjer se je navadil trdega dela in pridobil delovne navade. Doma so bili štirje otroci, sami fantje. Rodil se je očetu Jerneju in mami Tereziji, ki se je prvotno pisala Kavčič in je bila doma iz Javorjevega Dola. Tik pred drugo svetovno vojno se je poročila na Hotavlje, a so ji moža ubili Nemci v Križah na Gorenjskem kot talca. S Francijevim očetom se je omožila po vojni. »Oče se je priženil in v bistvu se je družina v celoti zamenjala,« razlaga Franci in pove tudi, da je bil oče doma iz Stare Oselice.

Franci ima ravno tako štiri sinove – pa tudi že sedem vnukov. Njegovo življenje je prepredeno z gostinstvom in tudi njegovi sinovi so vključeni v domači posel. Jezerškovi so namreč ena najbolj znanih in tudi največjih gostinskih družin v Sloveniji. Morda javnost najbolje pozna Luka, ki ga lahko spremljamo kot enega od treh sodnikov v kulinaričnem šovu MasterChef Slovenija. Potem pa so tu še Rok, Jure in Martin.

Od doma je šel Franci zgodaj: star je bil štirinajst let. Obiskoval je tudi gostinsko šolo na Bledu, si nabiral znanje o hotelirstvu v Ljubljani. Ko se je vrnil od vojakov, je naredil še izpit za strokovnega učitelja kuharstva. Soprogo Sonjo, ki prihaja iz Logatca, je spoznal na takratni gostinski šoli v Ljubljani, kjer je služboval. Poročila sta se leta 1975. Preselila sta se v Soro, kjer sta zgradila hišo, pred desetimi leti, ko se je poročil sin Jure, sta mu jo prepustila, sama pa sta se preselila v Žlebe. Franci je namreč tam že prej zgradil manjšo hišo, ki je bila sicer mišljena kot vikend. Sinovi so tako na svojem, imajo vsak svojo hišo ali stanovanje, se pa vsak dan srečujejo v službi.

Poleg Dvora Jezeršek na Zgornjem Brniku imajo Jezerškovi še Hišo kulinarike v Sori pri Medvodah ter na Blejskem gradu že tri leta v najemu restavracijo. So gostinci, hotelirji in tudi izobražujejo. Hiša je bila prvi večji projekt, odprli so jo leta 1996. Franci pripoveduje, kako se je njegovo gostinsko popotovaje začelo v njegovi garaži, z družbeno prehrano, kako so odkrili tržno nišo cateringa; pripoveduje, kako so napredovali do točke, kjer so danes.

Ko mu zastavimo vprašanje, kako je praznoval sedemdeseti rojstni dan, se široko nasmehne in oči se mu zasvetijo. Praznuje konec marca, tako da se je vse začelo na Dvoru, kjer se je družil najprej ob tradicionalnem rezu njihove plemenite potomke vinske trte žametovke – s povabljenimi, nekaterimi prijatelji in botri trte. Sproščeno vzdušje sta nadgradili tudi ocvirkovka in pehtranova potica, za kar je poskrbela soproga Sonja. Praznoval je še z nekaterimi starejšimi sodelavci, na Blejskem gradu pa je načrtoval praznovanje z družino, sorodniki in prijatelji, a mu je gradbišče to preprečilo, tako da so potem praznovali v Švicariji, ki leži nad mestnim Tivolskim gradom v Ljubljani. »Lepo praznovanje je bilo,« pove Franci.

Presenečenj ni manjkalo. Za to so poskrbeli vnuki. Prijatelji »Brlogarji« – kot se imenujejo kot skupina, v kateri se družijo, praznujejo godove, okrogle obletnice in se enkrat letno odpravijo na izlet – pa so ravno tako poskrbeli, da je bilo veselo. »Tu je že kar običaj, da se nekaj zgodi,« se zasmeje Franci. Zapele so mu tudi Polončice, ženska vokalna skupina, ki že deset let ni pela, pa so se na pobudo Francijevih najbližjih ponovno zbrale prav za to priložnost.