Daje jim novo moč za življenje

Besedilo: Maja Korošak
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Kranjska skupina za samopomoč ženskam, obolelim za rakom dojk, je ena od devetnajstih, ki pod okriljem Društva onkoloških bolnikov Slovenije delujejo pri nas. Članice v njej najdejo medsebojno podporo, upanje in zaupanje ter informacije, ki jih zanimajo oz. jih potrebujejo.

Danes, ko je na voljo toliko različnih oblik pomoči, si je skoraj nemogoče zamisliti, da še pred nekaj desetletji ni bilo na voljo ničesar. Bolnice so bile prepuščene same sebi in nikjer niso mogle dobiti odgovorov na vprašanja, ki so jih pestila. Mimi Resman, članica kranjske skupine, ki je zbolela pred 35 leti, se spominja, da so se bolnice vse pomenile kar med sabo, v bolnišnični sobi ali na bolnišničnih hodnikih. »Pile smo petrolej in jedle konjsko meso.« Takrat je to namreč veljalo kot nekaj, kar pomaga pri rakavih obolenjih. Mimi Resman je od vsega začetka vodilo neomajno prepričanje, da bo ozdravela, in zato se je tudi oprijela vsake pomoči, ki bi zanjo pomenila napredek v okrevanju. Najprej so bile to knjige, potem se je v Ljubljani leta 1983 ustanovila prva skupina za samopomoč, ki jo je redno obiskovala. Ko se je ustanovila prva takšna skupina na Gorenjskem, bila je radovljiška, je šla tudi tja. In pred šestimi leti se je pridružila kranjski.

Dobivajo se vsak drugi petek v mesecu v prostorih Zdravstvenega doma Kranj. Skupino vodi koordinatorica, to je ena od bolnic, ki ni več na zdravljenju, ter strokovna vodja Marija Eržen, diplomirana medicinska sestra. Namen skupine je predvsem v izmenjavi izkušenj. Skupina je točka, kjer izvedo največ, in tudi varen prostor, kjer vsaka od njih ob razumevanju in podpori drugih lahko izrazi tisto, kar jo teži. Za njih ni tabujskih tem, pogovarjajo se o vsem, tudi o družinskih problemih, ki jih je njihova bolezen sprožila, in povsem intimnih dilemah, kako se počutiti in doživljati kot ženska tudi po operaciji. Druži jih namreč skupna izkušnja hude bolezni, ki pa ni nepremagljiva.

Kaj jim še daje skupina? »Novo moč za življenje,« zatrjuje Francka Jošt, ki je zbolela pred petnajstimi leti. »Prvič sem lahko javno spregovorila o svoji bolezni in se je tako nehala sramovati.« Na večjih skupnih srečanjih skupin pa je videla množico veselih žensk. »Če zmorejo one, zmorem tudi jaz.« In tako je bilo. Francki Jošt se zdi zelo pomembno tudi to, da »je naša skupina usmerjena v to, da pomagamo druga drugi. In da me, starejše članice, damo sebe na voljo tistim, ki prihajajo. Vprašajo nas lahko vse, kar jih zanima. To, kar smo me dobile od starejših članic takrat, ko smo to potrebovale, dajemo danes naprej. Tistim, ki to potrebujejo.«

»Povsem drugače se je odpreti in spregovoriti o svoji bolezni in o tem, kar doživljaš in preživljaš, nekomu, ki je prestajal enake stvari,« pove Zora Bajde. »O tem sem povsem odprto govorila že prej, tudi doma sem imela veliko podporo, enako v službi in pri prijateljih, vendar pa sem šele v skupini dobila tisto, kar sem zares potrebovala. Ko za svojo bolezen poveš nekomu, ki je ni prebolel, ti vsak hoče pomagati z nekimi nasveti. Takrat ti je to povsem odveč, saj veš, da on ni v tvoji koži. Ko sem prvič prišla v skupino in sem v njej videla ženske, ki so že toliko in toliko let po operaciji, sem se počutila povsem zdrava, pa čeprav takrat nisem imela enega lasu na glavi.«

Nina Hladnik, tudi članica skupine, pa poudarja, da je zelo pomembno, da ženska pride v skupino takoj, ko izve za diagnozo. Žal je veliko takšnih, ki še dolgo po operaciji zavračajo vsak pogovor o tem. Ne želijo sprejeti svoje bolezni. »Vendar: različne smo si in spoštujemo odločitev vsake posameznice,« je še povedala Hladnikova.