Brez verzov, brez rim

»Imel sem dragega, zvestega prijatelja in jaz sem mu bil drag in zvest; a najini poti sta se ločili. On je prišel v deželni zbor, jaz – ne. On je postal mehak, omahljiv – vladen, jaz pa od dne do dne bolj trd, neizprosen – radikalen. / Prijateljstvo je ležalo med nama kakor zvenela roža v cestnem prahu. / Bile so nove volitve. / Sedaj sem bil voljen jaz, on – ne. In vendar zveneli roži to še ni bila oživljajoča rosa. Sedaj je postal on trd, neizprosen – radikalen, a jaz od dne do dne bolj mehak, omahljiv – vladen. / Pa vendar naju bo usoda nekoč zedinila. Nekoč ne bo voljen ni on ni jaz, ali pa – oba. In tedaj bo najino prijateljstvo nov, žaren cvet pognalo.« - Kaj menite, kakšna literatura je to? Odlomek iz spominov nekega politika? Ne, to je pesem, ena prvih slovenskih pesmi v prozi, ena od petih, ki jih je pisatelj in vzhodnogorenjski graščak Janko Kersnik objavil v Slovenskem narodu leta 1888, pod skupnim naslovom Pesmi v prozi.

Prav te Kersnikove pesmi so tudi na začetku imenitne knjige, kakršne Slovenci še nismo imeli – antologije slovenske pesmi v prozi, za zbirko Beletrina jo je ob njeni 15-letnici pod naslovom Brez verzov, brez rim pripravil pesnik in urednik Andrej Brvar, ki je tudi sam eden najboljših avtorjev tovrstnih pesmi. Brvarjev izbor zajema 168 daljših ali krajših besedil 54 avtorjev, razvrščenih po letu rojstva, od Janka Kersnika do Robija Simoniška (roj. 1977). Kot najbolj izraziti predstavniki slovenske pesmi v prozi so prepoznani Janko Kersnik, Ivan Cankar, Ivan Pregelj, Anton Podbevšek, Srečko Kosovel, Edvard Kocbek, Andrej Brvar, Ivo Svetina, Aleš Debeljak in Brane Mozetič (on in Peter Semolič nista želela objave, v knjigi so navedeni le naslovi izbranih pesmi). Pesmi je izbral Brvar, živi avtorji pa so svoje izbore opravili sami.

V svetovnem merilu velja za začetnika te pesniške zvrsti Charles Baudelaire, ki je 1869 objavil zbirko z naslovom Le Spleen de Paris in podnaslovom Petits poemes en prose. Brvar pa v spremni besedi ugotavlja, kaj je še posebej značilno za naše pesmi te vrste. »Če se zdaj še enkrat ozrem na razvojno pot slovenske pesmi v prozi, zlahka opazim, da je njen razmah vedno znova sovpadal z obdobji, ko smo se kot narod počutili dovolj varno, svobodno in igrivo – takšna so bila dvajseta, šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja – in nasprotno: v obdobjih narodne negotovosti ali celo ogroženosti je pesem v prozi vedno znova zamirala na račun verzne, klasično oblikovane pesmi.« Zanimivo, mar ne. Kadar je bilo hudo, je bila tudi poezija bolj »zapeta«, v časih večje sproščenosti pa bolj »odpeta«.

Pa navedimo še kak primer, mogoče kar od pesnikov gorenjskega rodu v tej antologiji (za Kersnikom so izbrani France Pibernik, Dane Zajc, Janez Bernik, Iztok Geister, Blaž Ogorevc). »POKRAJINA Z VOZOM je bila moja podoba in je stala v tihem prostoru, zamaknjena vase, brezčasna, in voz je stal sredi nje, kakor ga je pustil presni čas ozar še v deževnem dnevu, ko je s streh lilo v curkih vse do jutranje zarje. Negiben je stal voz, voje na tleh, vraščene v zeleno rušo, mrtve korenine same sebi, kolesa za spoznanje vdrta v tla, s travo do platišč in s pajkom na dolgi črti od srebrnikaste rozete med štrlečima ročicama do kamnitega obzorja, kjer je stala gora kot spomenik tisočletjem.« Zanimivo: ko je ta pesem prvič izšla v Snovanjih Gorenjskega glasa, 21. novembra 1978, je bila prelomljena v verze; za antološko objavo jo je avtor, profesor France Pibernik, povsem razverzil in izpustil zadnji stavek.

Kaj pa tale, pod naslovom List neznane rdečice. »Brezmadežno je nepredstavljivo brez madeža. Neznatno odtehta pretežno. Bežno privablja trajno. Ubežna rdečelična lisa napoveduje skorajšnjo prevlado rdečega. Nekakšna jesenska slabost obhaja rumeno, nekakšna bleda rdečica ga obliva, maši dotoke življenjskega pomena. Za zdaj pa je neznaten madež le zapeljiv okras, šepetanje šminke.« Tale je pa od Iztoka Geistra, plamenečega kranjskega gimnazijca in pripadnika legendarne skupne OHO. Sicer pa naj bodo te vrstice le spodbuda k branju 168 izbranih pesmi, ki so prava poslastica in se jim bodo lahko izognili samo tisti, ki trmasto prisegajo le na Prešerna in na rimani verz.