Je evro le evropsko "bratstvo i jedinstvo"?

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: GG Plus / petek, 16. september 2011 / 06:00

Ugledni ekonomist dr. Jože Mencinger je prepričan, da je obstoj evra oz. denarne unije v veliki meri odvisen od fiskalne prihodnosti tako evro območja kot Evropske unije.

Kako rešiti evro? Bo za rešitev evra treba poseči v pogodbene temelje Evropske unije in na raven unije prenesti del pristojnosti za gospodarsko in finančno politiko? Ali Evropska monetarna unija (EMU), zveza članic z evrom, med katerimi je tudi Slovenija, lahko propade? Se bomo v Sloveniji morda morali od evra vrniti nazaj k tolarju? Takšna in podobna vprašanja je ob dramatičnih razmerah v Grčiji in napovedanih težavah še v nekaterih državah z evro območja slišati v laični in strokovni javnosti, ob tem pa tudi komentarje, da reševalce evra čakajo naporni časi.

Evro za dobre čase, ne za slabe

Temu pritrjuje tudi ugledni ekonomist dr. Jože Mencinger v članku Reševanje evra?, ki ga je Ekonomski inštitut Pravne fakultete objavil v avgustovski številki Gospodarskih gibanj. Zanimivo! Mencinger v prvem delu kar dobesedno ponavlja svoj članek izpred trinajstih let z naslovom Tolar in evro. Takrat je zapisal, da je evro predvsem političen projekt, za katerega je težko najti trdne ekonomske argumente, in da evropski denarni sistem ne izpolnjuje kriterijev za optimalno denarno področje, med katere sodijo homogenost držav, fleksibilnost cen in plač, mobilnost dela in kapitala ter možnost fiskalnih transferjev. Koristi denarne zveze, ki naj bi izhajale iz znižanja transakcijskih stroškov, povečanja trgovinske menjave in učinkovitosti investicij, ne odtehtajo stroškov denarne unije. »Če ekonomskim pomislekom dodamo še politične, socialne, vrednostne, jezikovne in druge razlike med članicami EU, pa tudi zdajšnja razhajanja o ureditvi centralne banke in njene neodvisnosti, ali o trgu dela in načinih za zmanjševanje brezposelnosti, kaže, da koristnost in trajnost EMU ni zagotovljena. Z izgubo možnosti prilagajanja s tečajno politiko se bodo gospodarske in socialne razlike med posameznimi deli EU povečale in ne zmanjšale, kar bo ustvarjalo napetosti in posebno nam že iz Jugoslavije poznane obtožbe o vsesplošnem »izkoriščanju«,« je pred trinajstimi leti zapisal dr. Mencinger, ki kljub pomislekom, ki so jih imeli mnogi evropski, predvsem nemški ekonomisti, ni podvomil o uveljavitvi Evropske denarne zveze. »Vsi problemi tehnične narave so oziroma bodo pravočasno razrešeni, kriteriji za vstop bodo prilagojeni političnim potrebam … Negotove so le gospodarske posledice in obstojnost sistema.«

In evro se je potlej kljub številnim pomislekom uveljavil in kot piše Mencinger, postal simbol – nekakšno evropsko »bratstvo i jedinstvo«. V evro območje so vstopale države, ki niso izpolnjevale sicer precej nesmiselnih kriterijev Pakta stabilnosti (Italija, Belgija), izstop in izključitev posamezne članice pa sploh nista bila predvidena in še manj urejena. A po trinajstih letih se je tudi gledanje na evro spremenilo, takrat odrinjeni ekonomski argumenti, ki so kazali, da bo evro dobro deloval le v dobrih časih, ne pa tudi v slabih, so postali relevantni. In slabi časi so prišli.

Štirje scenariji za reševanje evra

Kot navaja dr. Mencinger, naj bi bil zdaj obstoj evra oz. denarne unije v veliki meri odvisen od fiskalne prihodnosti tako evro območja kot tudi Evropske unije, pri tem pa naj bi bili možni štirje scenariji: fiskalna unija, Evropski denarni sklad, povečanje fiskalne koordinacije in fiskalna dezintegracija.

Po prvem scenariju naj bi evro območje ali Evropsko unijo preoblikovali v fiskalno unijo, v kateri bi imela centralna oblast večje dohodke, kar bi ji omogočilo subvencioniranje manj uspešnih članic oz. regij. Za to bi bilo potrebno radikalno povečati proračun Evropske unije ter uvesti evropski davek in mehanizem za razdeljevanje denarja na odhodkovni strani. Takšna ureditev spominja na nekdanjo jugoslovansko, v kateri so bile carine prihodek federacije, prihodki iz prometnega davka pa so se delili med federacijo in republiko. Mencingerju se ta scenarij zdi precej utopičen, saj bi bilo treba spremeniti zdajšnje fiskalne sisteme in sprejeti odločitev, katere davke in kolikšen del teh davkov bi namenili v proračun Evropske unije. S poglabljanjem krize se odpor do fiskalne unije krepi, politične volje ni niti za mnogo manj radikalno obliko fiskalnega sodelovanja, to je za uvedbo evro obveznic, za plačilo katerih bi jamčile vse članice evro območja.

Druga možnost za rešitev evra je Evropski denarni sklad, ki naj bi državam v težavah pomagal premagovati finančne, še zlasti likvidnostne težave. Sklad bi po Mencingerjevem mnenju rešil nekaj problemov posameznih članic v krizi, a dobili bi novo institucijo, katere delo posredno in z drugimi instrumenti opravlja že Evropska centralna banka.

Po tretjem scenariju naj bi uveljavili večjo koordinacijo fiskalnih politik, a tudi ta scenarij postavlja vrsto vprašanj: ali je fiskalna politika, ki jo določijo močnejši, prava in splošno uporabna ne glede na velike razlike v stopnji razvitosti članic, različno strukturo gospodarstva in različno dejansko gospodarsko stanje, kako prisiliti članice k spoštovanju dogovorjene politike … Mencinger tudi ne verjame, da bi bila koordinirana fiskalna politika boljša od nekoordinirane.

Po četrtem scenariju naj bi fiskalna politika v celoti ostala v pristojnosti posameznih članic evro območja, članice pa naj bi se pri reševanju finančnih problemov odrekle solidarnosti - tako dobivanju kot dajanju finančne pomoči. Mencinger je prepričan, da ta scenarij ponuja še najboljšo rešitev, saj ob rahljanju vezi ohranja temelje Evropske unije in s tem njeno preživetje.