Trpeti po moško

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 14. september 2011 / 06:00

Sedel sem na štangi bicikla s komolci na balanci. Pred mano je bila startna črta, na obeh straneh, pred mano in za mano, pa kolesarji. Belgijci, Italijani, Francozi, Avstralec, Anglež, Rusa, Čehi, Nemci, Nizozemci … Iz šestnajstih različnih držav so prišli za isto črto čakat start. Septembrsko sonce smo poimenovali avgustovsko, ker je tako neusmiljeno tolklo v očeladene glave. Ura je bila točno poldne, na mestni hiši je kazalo točno 32 stopinj Celzija plusa. Starter je dal znak za start in nekaj deset novinarjev se je spravilo v kolesarski dir in »đir« po italijanskem obmorskem mestecu Gibbice Mare …

Dirka kot vsaka druga, tu ni dosti filozofiranja. Srce poskoči v poskok do svojega maksimuma, v nogah žerjavica, v glavi pa tisoč in še ena misel oziroma vprašanje, zakaj sem tu, zakaj to počnem in ali mi je tega treba. Potem je bilo vsega konec. Ko sem v cilju goltal mrzlo vodo in čakal na makarone, sem si skušal odgovoriti na vsa postavljena vprašanja. In na koncu sem prišel do vprašanja: Kaj je moški brez trpljenja? Če pogledate profil današnjega mladega človeka, potem boste kmalu ugotovili, da jim je za šport ali kakršne koli fizične dejavnosti malo mar. Nekatere sicer starši silijo v razne športne krožke ali klube, vendar tam ne zdržijo dlje kot do prvih resnih treningov ali do pubertetniškega obdobja, ki pa se, kot kažejo znaki, ne konča vse do tridesetega leta. Se spomnite vi, ki ste že stari, da nam je najlepša leta razganjanja prekinil vojaški rok; vojaška suknja - prve punce so nam vzeli iz rok in vanje vtaknili puške. Otroštvo, mladostniške muhe so se končale čez noč in prvič smo spoznali trpljenje. Trpeli smo med petdesetkilometrskimi marši v tridesetkilogramski vojaški opremi. Trpeli smo v mrazu in dežju na straži. Dež nas je pral večkrat kot pa žgalo sonce. Ugotavljali smo, da je mamina hrana zakon, in trpeli zbadanja starejših in višjih po činu. Eno let smo bili zdoma, nekateri tam nekje, kjer vas niti elektrike niti vode ni imela po hišah.

Danes mladcem tega ni treba več trpeti. Privoščim jim, vendar razmišljam, kdaj danes ti isti mladci sploh odrastejo. Kdaj se soočijo s tem, da bodo morali nekaj pretrpeti, da bodo potem lahko rekli, da so nekaj dosegli. Si sploh lahko to predstavljajo, kaj pomeni trpljenje v pravem smislu besede in ne v tem, da jim je jako hudo, ker jim očka noče kupiti Play Station4, ker ne primakne nič za vozniški izpit, ker se mora dve noči zapored učiti za popravni izpit? Vprašanj je veliko, prav tako tudi odgovorov. Športna rekreacija je prvi, ki mi pride na misel. Rad bi doživel, in to ne ogroža zdravja, da bi opevani mladci vsaj trikrat na leto čutili srce v grlu. Ne samo za sekundo, ko jim nekdo skoči z avtom v škarje, ampak za uro, dve, tri in pet ali deset. Da jim je težko premikati noge in se začnejo spraševati, če so sploh njihove, da jim pulz dviga vse v želodcu in imajo roke do tal, ko grabijo za vsak list travice posebej, da pridejo na vrh. Da se jim od napora zamegli pogled in izgubijo sluh. Da jih dež moči do kosti vsaj osem ur in jim mraz trese telesa, da jih nažiga sonce ravno tam, kjer ni vode ne sence ne klime ne mamice …

Zakaj že bi jim to privoščil ali zakaj že bi to bilo dobro zanje? Predvsem zato, da bi lažje razumeli osnovne življenjske vrednote. Da bi znali razumeti, da je vse, kar jim je zdaj prineseno, plod velikega truda nekoga, ki ima današnjega lenuha kljub vsemu rad in mu želi vse najboljše. Ste kdaj slišali očeta, ko je rekel: Naj saj njemu ni treba trpeti v življenju, če sem že jaz toliko? Moški mora v življenju precej trpeti, da bi znal potem drugim, še najbolje svojim najbližjim pomagati po pravi poti čez življenje. Če tega ne doživi, se spotakne ob prvi najmanjši oviri, ki mu prečka pot …