Ko greš drugič, si bolj utrujen kot konj

Zdenka in Rok Podpečan z Brezij sta to poletje do Roblekovega doma pod Begunjščico s konji znosila nekaj ton hrane in pijače.

Tudi časi, ko smo se v hribe odpravljali s polnimi nahrbtniki hrane in pijače in nato skromno pomalicali na klopeh pred kočami, so prej ko ne minili. Še dvajset, trideset let nazaj je bila gostinska ponudba v planinskih postojankah bolj ali manj omejena na domač zeliščni čaj, kislo mleko z žganci in enostavno enolončnico.

Z razmahom helikopterskih prevozov v minulih letih se je to korenito spremenilo; planinske postojanke so postale gostinski lokali v malem, s ponudbo, s kakršno se brez težav kosajo z marsikaterim lokalom v dolini. Tudi v 1.500 metrov visoko postavljenem Roblekovem domu pod Begunjščico, s katerim upravlja Planinsko društvo Radovljica, ni nič drugače. Oskrbnika utrujene planince vsak dan v sezoni čakata s pestro ponudbo hrane in pijače. Kar je na Robleku, kakor mu rečejo domačini, drugače kot drugod, je to, da hrane, pijače in drugih potrebščin letošnjo sezono tja ne tovorijo več s helikopterjem. V Planinskem društvu Radovljica so se namreč odločili, da prisluhnejo pobudi zakoncev Podpečan z Brezij in stopijo korak nazaj v načinu transporta in korak naprej v prijaznosti do narave: vso hrano in pijačo do Roblekovega doma zdaj pritovorijo na konjskih hrbtih.

Od mleka do zvočnikov in klopi

Naporno delo sta to pomlad prevzela Zdenka in Rok Podpečan z Brezij. Družina je doma na kmetiji, kjer se Zdenka sicer ukvarja s peko kruha, Rok pa s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo.

»Konji so bili zmeraj pri naši hiši. Predvsem za hobi, lani smo se skupaj z otrokoma odpravili celo na konjeniški dopust. Pa sva si rekla, zakaj se ne bi, če so že konji pri hiši, z njimi lotili še nečesa, s čimer bi lahko tudi kaj zaslužili,« je petkovo popoldne, medtem ko sta z možem natovarjala dva od štirih konj, z nasmehom pripovedovala Zdenka. In tako so začeli, že sredi pomladi. »Kaj vse smo do zdaj že pritovorili do Roblekovega doma,« se spomni, »hrano, pijačo, celo mize. Ko so julija na Robleku pripravljali veselico, pa smo s konji do doma zvlekli celo zvočnike. Malo bolj pazljivo je bilo treba hoditi na ozkih delih poti, ampak v glavnem ni bilo kakšnih posebnih težav.«

Izhodišče na Poljški planini, včasih dvakrat na dan

Na Roblek se Rok in Zdenka, ponavadi s tremi konji, eden od štirih medtem počiva, odpravita vsakih nekaj dni. Do koče v dolini Draga konje in robo pripeljeta z avtom in prikolico. Naprej se Zdenka s konji odpravi peš, Rok pa robo do Poljške planine pripelje z avtom. Tam se začne natovarjanje. »Predvsem je treba paziti, da je tovor na obe strani enakomerno naložen,« med pazljivim natovarjanjem moke, piva, sadja in zelenjave, sladkih pijač in celo solate pa tudi rjuh za enkratno uporabo pojasnjuje Rok. Zategne pasove, pogleda konje in se odločno poda na pot.

»Kar hitro bo šlo,« še tik pred odhodom opozori Zdenka in takoj ustavi razmišljanja o ubogih, preveč otovorjenih konjih, ki se počasi vlečejo proti cilju. »Na začetku je najtežje biti dovolj hiter za konje, ki imajo kar odločen korak. Ampak po mesecih hoje smo se navadili drug na drugega in tudi midva sva dobila dovolj kondicije, da se včasih, če je treba, na pot odpravimo tudi po dvakrat v enem dnevu.«

V tistih dneh, ko je bilo najbolj vroče, so se odpravili tako rekoč sredi noči. »Doživeti jutranje sonce na Robleku, potem ko je za teboj že lepa količina opravljenega dela, je res čudovit občutek,« prav nič zadihana med potjo pripoveduje Zdenka. Rok je medtem ušel daleč naprej.

Konjske moči so drugačne od človeških

Uro in dvajset minut je hoda od Poljške planine do Roblekovega doma, tako piše na tabli ob začetku vzpona. »Se še ni zgodilo, da ne bi šli pod uro. Konji so hitri,« tik pod kočo, med vendarle malo hitrejšim dihanjem, reče Zdenka. »In midva sva, kljub tovoru, ki ga nosijo, na koncu prav gotovo bolj utrujena od njih. Posebej, kadar se že drugič v enem dnevu vzpnemo do koče. Pravzaprav imam občutek, da imajo konji iz vzpona v vzpon več moči, energije … Vidi se jim, da jim gibanje v naravi res zelo ustreza. Še najbolj jih motita mrčes in vročina. Pa kakšnega nenavadnega, neznanega in nenadnega ropota se ustrašijo. Takrat moraš biti posebej pozoren in zbran, da jih umiriš. Sicer pa doslej nismo imeli nobenih težav.«

Zrak je gost od vročine, muhe, ose in brenclji pa nadležni, ko mala povorka pride na vrh. Tokrat se je kot pomočnik odprave še posebej izkazal trinajstletni Žan, ki tako kot starša odločno in samozavestno vodi konja. Šestnajstletna Neža je izjemoma ostala na Brezjah, ker se je eden od konj rahlo poškodoval in se je morala z njim vrniti domov. Zato jo mama, ko pridejo na vrh, pokliče. »Saj je ne skrbi toliko za nas kot za njeno ljubo Glory,« se nasmehne Zdenka, vesela, da sta tudi otroka vse poletje tako zavzeto sodelovala pri projektu. »Počitniško delo je danes zanje težko dobiti. Tole jima je pa všeč: skupaj smo, v naravi, pa še nekaj zaslužita zraven.«

Helikopter nekajkrat v sezoni, konji vsakih nekaj dni

Z novim načinom tovorjenja smo zadovoljni, saj sproti dobimo vse, kar potrebujemo, na cilju povesta oskrbnika. Pravita, da jim ustreza, ker na ta način nimata nepotrebnih zalog, kakršne se rade naberejo pri helikopterskih prevozih, ko hrano, pijačo in drugo, kar potrebujeta, do koče pripeljejo največ enkrat na mesec. »Če česa zmanjka, po telefonu naročimo, in najkasneje čez nekaj dni je tu. Planincem se zdi vse skupaj zanimivo in so v glavnem navdušeni, da smo se zadeve lotili na star, naravi bolj prijazen način. Se pa najdejo tudi takšni, ki jim gredo na živce konjske fige …,« se še, malo začuden nad različnimi pričakovanji in zahtevami, ki jih imamo ljudje, nasmehne oskrbnik, medtem ko Zdenki in Roku pomaga raztovarjati konje.