Fenomen populizma

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 10. november 2018 / 12:19

Eden najbolj prepoznavnih fenomenov sodobnega sveta je pravo vstajenje različnih populizmov. Te poosebljajo njihovi politični in mnenjski voditelji: Donald Trump, Viktor Orban, zdaj še Jair Bolsonaro, »brazilski Trump« …

Kaj hudiča se dogaja

V zadnjem času je odlično razlago fenomena populizma podala slovenska filozofinja Alenka Zupančič. Za kaj gre? »Dinamika sedanjega populizma je vpeta v samo logiko delovanja neoliberalnega kapitalizma. Ko ta pade v krizo, pade v krizo lastne produktivnosti. Je pač sistem, ki preživi samo, če ustvari več, kot vloži, se pravi, da obstaja imperativ čedalje več; enako že pomeni izgubo; če ni presežka, kapitalizem 'ustvarja izgubo'. To seveda ne more delovati premočrtno in v nedogled, lahko deluje, dokler je globalni svet zelo neenak, dokler lahko iščemo cenejšo delovno silo, nove trge, niše, nove oblike komodifikacije našega življenja. Krize, vojne (in povojne rekonstrukcije) so v tem smislu dobrodošli mehanizmi 'samoregulacije' kapitala, ki se mora nenehno revolucionarizirati. Populizmi, nacionalizmi so danes večinoma del te regulacije. / Pri tem je zanimivo še nekaj. Današnji nacionalisti, nacionalistični voditelji, so ljudje, ki niti najmanj ne verjamejo v moč svoje nacije. To je postalo kristalno jasno v reakcijah na Merklovo, ki je dejansko še zadnja nastopila s pozicije moči nacije, s pozicije nacije, ki verjame v lastno moč. Rekla je, to lahko naredimo, dovolj smo močni, begunce lahko sprejmemo. Kaj pa je zdaj pozicija desnega populizma? To, da reče, ne ne, šibki smo, ubogi, nemočni, ne zmoremo. To niso ljudje, ki bi verjeli, da so močan narod, ki bi imeli neko samozavest, suverenost. Ne, vse temelji na občutku ogroženosti, nemoči. Narod, ki ga lahko ogrozi nekaj sto priseljencev, morda sploh ne zasluži imena narod.« Neoliberalizem ogroža tudi pridobitve socialne države. »Neoliberalna dinamika je, zlasti med mladimi, ustvarila razmere takšne prekarnosti, da neka celotna generacija vidi v tem, kar je nekoč bila socialna država, čisti privilegij srednje generacije, privilegij, do katerega sami nimajo dostopa. In nastopajo proti tem 'privilegijem'; na ta način najšibkejši in najrevnejši opravijo delo za najmočnejše in najbogatejše, za dejanske ekonomske elite, ki jim ni treba nič drugega kot s prstom kazati na prejemnike raznih socialnih korektivov. In nekdo, kot je Trump, lahko iz svojega stolpa nastopa kot zagovornik majhnega človeka, reveža, kot človek ljudstva proti 'privilegiranim'. / Da ne govorimo o izjemno uspešni retoriki, katere nedvomni mojster je Trump. Danski kolega Henrik Joker Bijere, ki je nedavno nastopil v Ljubljani, je izpostavil retorično figuro, ki jo Trump s pridom uporablja, odkar jo je prvič izrekel ob enem od terorističnih napadov: zaprli bomo meje za vse muslimane, 'dokler ne ugotovimo, kaj hudiča se dogaja'. Izjava, 'nekaj dramatičnega se dogaja, pa ne vemo, kaj natanko', ustvarja občutek izrednih razmer, enigme in grožnje, ki ostaja in mora ostati nedoločna, tako po vsebini kot po času. Ali bomo kdaj vedeli, kaj se zares dogaja? Dejansko gre za izjemno učinkovito retorično pogruntavščino.«

Opustošenje duha

Za populistične prijeme so najbolj dovzetni ljudje, ki niso le finančno, ampak tudi duhovno siromašni. »A zanimivo je še nekaj, namreč, v kako različnih državah se pojavljajo podobni trendi, čeprav ne gre nujno za države z velikim številom revnih ali izpostavljene množičnemu prihodu beguncev. Poglejte Švedsko, ni revna, socialna država še vedno zelo dobro deluje, pa so neofašisti nedavno kljub temu dobili 18 odstotkov podpore. Tudi Nemčija ima še vedno izjemno močno ekonomijo, nima krize, a je občutek krize zelo velik in zmaguje retorika ogroženosti. Hočem reči, da posledice globalnega ekonomskega sistema niso zvedljive samo na razlike med bogatimi in revnimi, na socialna opustošenja, ampak zadevajo tudi splošno percepcijo življenja, družbe, odnosov. Zakaj se lahko v državah, ki jim dejansko nič ne manjka, počutijo tako ogroženi zaradi migrantov ali kake druge manjšine, je dejansko dobro vprašanje, ki ga ni mogoče razložiti samo z revščino. Prej bi rekla, da z neko drugo revščino, opustošenjem duha, ki pa se ravno tako dogaja skozi neoliberalne procese. Ekonomska logika nikoli ni omejena samo na ekonomijo, ampak še kako določa splošni miselni horizont.« (Vir: Saša Vidmajer, intervju z Alenko Zupančič, Delo, Sobotna priloga, 20. 10. 2018)

Brazilski Trump

Na predsedniških volitvah v Braziliji je v drugem krogu s 56 odstotki glasov zmagal desničarski populist Jair Bolsonaro, nekdanji oficir. Po zmagi v prvem krogu volitev je izjavil, da ima Brazilija na izbiro dve poti: »Prva je pot blagostanja, svobode, družine, Božje podpore. Druga je pot Venezuele. Ne moremo narediti še enega koraka v levo! Ne smemo se družiti s socializmom ali komunizmom.«